(Ne)umetniški UMETNIŠKI AGRFT-jevec

Film Jogi in škatla (2016) je eden redkih študijskih filmov, ki ne poskuša biti zelo umetniški in abstrakten, kar sicer študenti na AGRFT-ju radi počnejo. Običajne zamorjenosti in depresivnosti, izražene na nekonvencionalen način, tukaj ni. Režiser Áron Horváth je ustvaril lahkotno komedijo, ki sicer postreže z nekaj zanimivimi vprašanji – na primer, zakaj je Jogiju tako pomembna ta škatla. Film predstavi dva zelo različna lika, najboljša prijatelja. Prvi deluje bolj preprost, zanima ga, kako bi kje zaslužil kaj denarja, in drugi, ki bi rad postavil stvari na pravo mesto. To se izrazi tudi v samem koncu filma, ko Jogi ukrade nazaj škatlo, ki si jo je ves čas prizadeval vrniti, saj se mu preprosto ne zdi prav, da bi škatlo posedoval nekdo, ki si tega ne zasluži. In gospod s takšnim odnosom si je zagotovo ni zaslužil. Kar je v škatli pa ostane skrivnost. In zares niti ni pomembno. Ali je notri diamant ali pa plastične skodelice, ta škatla ima vrednost sama po sebi, saj je bila povod dogodivščinam. Vseeno pa dialogi in humorni vložki izzvenijo nekoliko neprepričljivo.