Nočni sprehod z nosorogom

Nočni sprehod (Nakts Pastaigas, Lizete Upite, 2018) in Morske deklice in nosorogi (Sellōk és Rinocéroszok, Viktória Traub, 2017) z mehkimi linijami in prelivajočimi se podobami vizualno izpostavljata tankočutnost teme, ki jo obravnavata – vez med očetom in otrokom.

V Nočnem sprehodu se majhna deklica Anna in njen oče odpravita na sprehod po gozdu. Prestrašeno dekle s seboj vzame baklo, a kot jo opozori oče, je v temnini gozda žareča svetloba lahko še bolj zaslepljujoča kot črnina neba. Zaupanje v očetovsko figuro Anno opogumi, da ugasne ognjeni plamen in šele takrat se zave lepote nočnega neba. Nočni sprehod skozi gozd je lahko tako pravljičen kot strašljiv. Poznani zvoki gozda se z odsotnostjo vizualne podobe transformirajo, čuti se izostrijo, a dokler je ob njej oče in njegov pomirjujoč glas, ki ji vliva zaupanje vase, je lahko brez skrbi. Poetiko njunega ljubečega odnosa in povezanosti je avtorica med drugim dosegla tudi s tehniko slikanja na steklo, ki jo je združila z računalniško animacijo. Tako oživljene preproste animirane figure, ki se pojavljajo v soju luči (na primer mrčes), nakazujejo na nežnost njunega odnosa.

V Morskih deklicah in nosorogih je v središče postavljena odsotnost očetovske figure, ki žalosti malo deklico Tildo. Dolge dneve presedi pred oknom in opazuje ulico v pričakovanju, da bo kmalu zagledala očeta. Babica, nostalgično zazrta v preteklost, in mati, seksualno nepotešena ženska, ji nista v oporo, ki jo potrebuje, zato se zateče v svet domišljije, poln surrealističnih podob, ki prehajajo ena v drugo. Skozi njeno subjektivno perspektivo počasi spoznavamo preteklost in sedanjost, ko v dolgočasno rjavo vsakdanjost njenega resničnega življenja kot niz asociacij pronicajo barvite podobe preteklosti. Neizmerna želja po vrnitvi očeta se kaže v prevladujočih rdečih tonih intenzivne ljubezni. A ljubezni ni željna le mala Tilda, ampak tudi vsi preostali liki, od prodajalke na ulici do Tildinega očeta. Ta se v njeni domišljiji preobrazi v nosoroga – žival, ki je, kot izvemo v uvodnem nagovoru, zaradi svojega na videz trdnega oklepa še posebej ranljiva. Prevarani, prizadeti in osramočeni oče, ki postopa po obali, pripravljen, da za vekomaj zakoraka v morje, se premisli šele, ko se zave, da ga doma čaka njegova mala hčerka. Njena pristna in neomadeževana ljubezen ga vzpodbudi, da sleče nosorogovo kožo, in prikliče nazaj domov. Mozaik njenega fantazijskega sveta in realnosti se tako dokončno sestavi v celoto.

Med filmoma vlada nasprotje tako na vsebinski kot formalni ravni. Nočni sprehod s tehniko slikanja na steklo ustvarja silhuete, k niso jasne zamejene in kot take delujejo nežno in sproščeno, ter tako ponazarjajo tesno povezanost očeta in hčerke. Barve so umirjene kot njun odnos. V nasprotju s tem kontrast izrazitih barv, ki napolnjujejo stilizirane podobe v Morskih deklicah in nosorogih, opozarja na neskladje med resničnostjo in fantazijo. Nenavadne metamorfoze podob, ki jih omogoča risana računalniška animacija, orisujejo njeno neprekinjeno hrepenenje po bližini. Tako je tudi atmosfera filma kljub svoji barvitosti otožnejša kot v Nočnem sprehodu.