Nogomet v visokih petah
Luksuz produkcija je tudi letos omogočila ustvarjanje dokumentarnih kratkih filmov mladim ustvarjalkam in ustvarjalcem iz Slovenije in tujine. Na delavnici je nastal tudi kratkometražec Rami (Youth Builds, 2020), ki so ga ustvarile Lua Lopez Ribes, Ameli Bury, Aicha Boughazi in Sasha Ihnatovich. Glavni lik Rami spremljamo na nogometnem igrišču, kjer trenira mlade ženske in se bori za pravico do destigmatiziranega treninga ženskega nogometa. Nekdanja atletinja, nogometašica in manekenka v visokih odprtih salonarjih driblja vzgojo športnega duha med dekleti in nogometno zvezo, ki se za njih zaradi spola ne zmeni. Film celostno zaobjame Ramino življenjsko zgodbo skozi intervju, s posnetki Rami v lepotnem salonu in na treningih pa se povežeta dva na videz popolnoma nasprotna svetova. Režijo je prevzela Španka Lua, ki je v Sloveniji dolgo časa zaman iskala žensko nogometno društvo v njeni okolici, ko pa je spoznala Rami, je želela njeno vztrajnost, strast in boj za ženski nogomet pokazati širši javnosti, pri čemer se je enotedenska dokumentaristična delavnica produkcije Luksuz izkazala kot popolna priložnost za to.
Ostrenje pogleda: Kako si prišla v Slovenijo?
Prišla sem zaradi Luksuz produkcije v sklopu Evropske prostovoljske službe (EVS) za obdobje enega leta. Projekt se mi je zdel zanimiv, saj nam je ponujal veliko svobode pri ustvarjanju kakršnih koli dokumentarnih filmov smo želeli. Prej sem študirala medije.
Kdaj sta se vidve (Lua in Rami) spoznali?
R: Lua je iskala ženski klub, v katerem bi lahko trenirala, saj je trenirala v Barceloni in potem nas je našla! Tako sva se spoznali.
L: Ja, vzelo mi je nekaj časa, ker sem spraševala, če kdo kaj ve o ženskem nogometnem klubu. Živela sem v Krškem in oni imajo zelo velik nogometni klub, zato se mi je zdelo, da morajo zagotovo imeti tudi žensko ekipo. Nobene ženske ekipe naokrog! Bilo je zelo težko, dokler mi niso poslali kontakta in povedali, da trenirajo punce. To je bila edina takšna stvar v celotni regiji. To je me je zelo presenetilo.
Kako si prišla na trening: z vlakom, avtobusom…?
L: Sandi mi je pomagal, ker je iz Krškega. Sandi je predsednik nogometnega kluba Krško.
R: Naš predsednik, ja!
Si tudi ti del ekipe ustvarjalk?
A: Ja, v bistvu sem v Krško prišla zaradi kratkega EVS za dva meseca in v tem času sem se pridružila tej delavnici. Zanimiva mi je bila tema, saj se zanimam za vse, kar se tiče ženskih pravic in pa tudi zato, ker sem ugotovila, da v vsej svoji izobraževalni poti nisem niti enkrat imela priložnosti trenirati nogometa. Fantje so to počeli, punce pa smo igrale samo odbojko, gimnastiko etc. Tema je bila zanimiva in zelo zabavna.
Sandi, kaj menite o ženskem nogometu?
S: Zdi se mi lepši kot moški nogomet, poteka bolj tekoče.
R: Nova izkušnja, kajne?
S: Ja.
R: Sandi prihaja iz povsem drugačnega sveta, tako da je ženski nogomet nekaj čisto novega zanj. Ampak včasih je to dobra povezava.
Kako je potekal ustvarjalni proces?
L: Idejo sem začela razvijati novembra (lani), saj me je resnično šokiralo, da nikjer ne najdem ženskega nogometnega kluba. Gre za čisti nogomet, zame je to igra in bi morala biti dostopna vsem. Zdi se mi noro, da majhna deklica ne more dostopati do tega. Zame pri štiriindvajsetih je drugače, saj se lahko svobodno premikam naokrog in si sama poiščem, kar želim. Če si stara deset let, pa je to nemogoče samo zato, ker je nogomet fantovska stvar. Ko sem spoznala Rami, Tanjo in Sandija kot predsednika sem videla, kako se borijo proti zidu. V zameno niso dobili ničesar. Z njimi sem eno leto in vsakič, ko so nekaj želeli, prosili za pomoč, so od zunaj dobili le ‘ne, ne, ne, ne’. Zaradi splošnega nerazumevanja bi lahko z lahkoto vse skupaj spustili. Za to niso plačani. Zato sem se odločila, da bi rada v filmu to pokazala. Ljudje morajo vedeti, da se to dogaja. Nogomet je le igra, ki ne bi smela biti bitka.
R: Morale bi imeti pravice tako kot fantje.
Kako ste prikazale to bitko? S katerimi filmskimi sredstvi ste to vprašanje in problem postavile v središče?
L: Skušala sem povezati majhne boje in jih prikazati. Trenutek v filmu, ko se Rami sreča z nogometno zvezo, je sicer lahko smešen, vendar po premisleku za tem stoji nekaj bolj resnega. Na tem sestanku so poudarjali, kako pomembno je, da začneš trenirati pri zgodnjih letih etc. Sledili smo njihovim navodilom in se osredotočali na delavnico dokumentarnega filma. Vmes je prišel še covid-19, zaradi česar se je vse malo ustavilo in ta čas smo izkoristile za dokončanje filma.
R: Končno smo dobile žoge in sicer ne od zveze ampak od prijatelja, ki je kupil deset žog za dekleta. Zdaj lahko končno uradno igramo in malo bolje treniramo.
In ne samo brcate stožce?
R: (smeh) Ja! Nisem vedela, da bo Lua to dala v film..
L: Ampak to je noro!
R: Situacija v filmu je malce nerodna, saj lahko kdo reče, da (v prizoru s stožci, op.a.) sramotim nogometno zvezo, vendar so ravno oni tisti, ki bi jih moralo biti sram.
L: Me samo prikažemo dejstvo. Če je njih sram, je to zaradi nečesa, kar so storili in bi morali to popraviti sami.
R: Trenutno z dvema ekipama, trinajst in petnajstletnicami tekmujemo v prvi in edini ligi. Nismo več amaterke, zato upam, da bomo kaj dobile.
L: Ampak to je noro, da sploh govorimo na tak način. Kot da je nekaj neverjetnega, da smo zdaj dobile žoge. To je nekaj, kar bi moralo biti samoumevno že od začetka.
R: Se strinjam in isto velja za igrišče. Lua v Krškem živi nasproti igrišča, kar pomeni, da vsak dan gleda nanj. Prazno je, ker nihče ne trenira. Ko smo vprašale, če lahko tam treniramo so nam odgovorili, da ne smemo, ker kot amaterke ne tekmujemo v zvezinih tekmovanjih. Kako naj bi pripravili ta dekleta, da pridejo do tekmovanja, če nimamo kje trenirati? Tako da, hvala NK Brežicam, čeprav smo v bistvu v Krškem, kjer pa nam niso dali ničesar.
Niso razumeli.
R: Ne, ampak nam ne rabijo dati ničesar, le igrišče za eno uro, da lahko treniramo. Nič se še ni zgodilo in upam, da se še bo.
Eden izmed ključnih trenutkov v filmu je, ko pride deklica k vam trenirat in njena mama pove, da jo je sram vprašati, če lahko pride z vami trenirat. Mislim, da to pove vse o družbi in tem, kako je še vedno sprejet kot moški šport. Deklice se bojijo pristopiti in vprašati, čeprav bi se pridružile, če bi imele to možnost in jih ne bi bilo sram. Tako da mislim, da je to zelo dober boj za vas. Verjetno še posebej zato, ker ste zelo lepi in ste se ukvarjali z manekenstvom in vas najbrž nihče ni jemal resno. In vas še vedno ne, čeprav tako močno trenirate in počnete tako veliko za vse te punce. Ampak, ali mislite, da gre počasi na bolje?
R: Ja, na bolje gre. Zdaj načrtujemo obiske na šolah, saj ima klub uradni status in to je edini način, da pridemo v šole. Kljub temu potrebujemo njihovo dovoljenje, da izobesimo oglasne plakate, saj nekatere šole tega ne dovolijo. Ampak smo v procesu pogajanj in mislim, da se bo z letošnjim letom vse začelo razvijati v pozitivno smer. Lua je naredila veliko za nas in nam pomagala z idejami. V trenutkih, ko sem mislila, da ne zmorem več, me je Luanina zagnanost vedno spodbudila, da sem nadaljevala. Zdaj se ne bomo ustavili. Načrtovali smo, da bomo prišle v ligo v roku dveh, treh let, ampak se je to zelo nenadoma zgodilo že letos. Povezale smo se s puncami iz Celja, ki so v podobni situaciji kot me. Zdaj bomo igrale skupaj mogoče eno leto, mogoče dve, dokler ne bomo imele dovolj deklet za samostojni ekipi. Včeraj smo imele prvo tekmo in punce so res dobre. Najmlajša, ki se nam je na novo pridružila in je tudi v filmu, je res talentirana in prav tako par drugih igralk, zato pričakujem, da se bodo uvrstile v državno ekipo. Komaj čakam ta trenutek, ker bom lahko pokazala, da imamo dve, tri naše igralke v državni ekipi in Nogometno zvezo Slovenije opomnila na trenutek, ko so namenili le stožce. To je moj trenutni cilj. Želim si, da bi se zavedali, kako dobre so in jim pomagali.
V filmu Rami in Lua igrata nogomet tudi v visokih petah, kar mi je bilo res všeč. Kako sta dobili to idejo?
L: Dobile smo se, da bi naredile intervju in rekla sem Rami, naj obuje čevlje z visoko peto, ker je vedno govorila, kako veliko pet ima doma in da mi jih mora pokazati.
R: Obožujem visoke pete.
L: In ko smo končale z intervjujem, se je kar zgodilo. Vzela sem kamero, da bi posnela Rami, kako pred hišo igra nogomet v petah, potem pa mi je rekla, naj se ji pridružim, čeprav sama ne nosim visokih pet.
R: Visoke pete imamo celo v logu, ki sem ga sama zasnovala in oblikovala. Res mi je všeč!
Kako se povezuje na eni strani ‘moški’ šport in na drugi strani tvoja zgodba o manekenstvu, umetne trepalnice, ličila …
R: Vse mame in očetje želijo, da bi bile njihove punčke princeske. Prva misel, ki jih prešine ob puncah, ki igrajo nogomet je, da zagotovo izgledajo kot moški. Vsem ljudem želim pokazati, da je ogromno nogometašic zelo lepih, da nosijo krila, visoke pete in so hkrati odlične igralke nogometa. Mame pogosto mislijo, da bodo punce, ko bodo začele trenirati, izgledale kot fantje. To je narobe. Poglejte mene, jim odvrnem.
L: Prva stvar, ki mi jo je rekla babica, ko sem začela igrati nogomet je bila: ‘Joj, pa tako lepa, kot si! Tvoje noge bodo postale grde.’ Resno? Saj ne treniram kot nora v fitnesu, ampak samo igram igro. Takšna mentaliteta je napačna. Nogomet naj bi bil moška zadeva, zelo groba in zato moraš biti groba in močna. Zame je bilo igranje nogometa v petah popolno, tudi estetsko.
Lua, kako se počutiš ob tem, da boš kmalu zapustila Slovenijo in klub?
L: V bistvu mi je res hudo.
R: Že razmišljam, kakšen projekt bi si izmislila, da bi lahko ostala še eno leto, ker si res želim, da bi lahko videla naš napredek v tem letu.
L: Saj se bom vrnila. Takoj ko bodo razmere dopuščale.
R: Če hočeš narediti še en film, lahko začnem trenirati košarkarice! (smeh)