O Rjovenju, »najnevarnejši filmski produkciji vseh časov«

Rjovenje (Roar, 1981) je edinstven dokument časa. Njegova izjemnost se skriva v tem, da gre z vidika filmskega ustvarjanja pravzaprav za neponovljiv projekt – zdi se, da ne toliko zaradi regulacij filmske industrije kot zaradi norosti, ki je potrebna za izvedbo česa podobnega. Število levov, tigrov, gepardov in jaguarjev na zasebnem posestvu Noela Marshalla v Kaliforniji, režiserja in producenta filma, je namreč znašalo krepko čez 150, če k temu prištejemo še nekaj slonov in druge zverjadi.

Ideja Rjovenja je v svojem bistvu eksperimentalne narave, saj v igranem film brez pravega nadzora – za vsako žival naj bi v običajnih produkcijskih pogojih skrbela vsaj dva za to izurjena dreserja – »sodelujejo« divje živali, nad vedenjem katerih nihče nima pravega nadzora. Povedano drugače: režiser v igrani film ni umestil divjine, temveč je igrani film umestil v divjino. V tem kontekstu zgovorne besede o levjem kralju Robbiju, ki jih v filmu izreče znanstvenik Hank: »On je moj šef, jaz delam zanj.«

Čeprav je produkcija trajala 11 let in je stala 17 milijonov ameriških dolarjev, pri njej pa je sodelovala mnogoštevilna filmska ekipa1, gre pravzaprav za družinski projekt Noela Marshalla in njegove žene Tippi Hedren – v filmu igrata njuna sinova John in Jerry ter Melanie Griffith, Hedrenina hčer iz prvega zakona. Idejna zasnova Rjovenja predstavlja osebna prepričanja zakoncev, ki sta bila velika zagovornika in aktivista za pravice živali. Film tako opozori na problematiko človekovega posega v življenjsko okolje živali in krčenje njihovega habitata, obenem pa se dotakne tudi krivolova. A v ospredju so komično-srhljivi prizori živalske krvoločnosti in človeškega strahu. Zato se film po formi nikoli ne približa dokumentarcu in ostaja v polju igranega filma, čeprav bi na prvi pogled lahko šlo za vsebine, bližje produkciji National Geographica. Poudariti velja tudi improvizacijo, ki je integralen del snemanja z divjimi živalmi. Igralci so sicer sledili scenariju, a je nemalo prizorov (recimo tisti, kjer jaguar z obraza Tippi Hedren liže med) povsem spontanih. Tudi zato so sodelujoče živali, »ki so se večino časa gibale in počele, kar so želele«, navedene pri zaslugah v uvodni špici.

Zdi se, da film sporočilo posreduje ravno z načinom snemanja. S tem poskuša dokazati ali vsaj pokazati, da ljudje in zveri lahko živimo v harmoniji, vendar to predpostavko potencira do skrajnosti. Da je takšno sobivanje – svojevrstno prekrivanje življenjskih prostorov – utopično, priča število poškodb na snemanju. Skupaj je bilo poškodovanih okoli 70 članov ekipe; »rekorder« je direktor fotografije Jan De Bont, ki je skupaj dobil 220 šivov, Tippi Hedren si je zlomila nogo, Noel Marshall je zaradi številnih prask skupil gangreno, Melanie Griffith pa je prejela 50 šivov na obrazu in skoraj ostala brez očesa. Večina prizorov, kjer je prišlo do poškodb, je vključenih v končno različico filma, zaradi česar je izkušnja še bolj prvinska.

Film je bil finančni polom. Podobno porazna je bila kritiška recepcija, a tok časa je poskrbel, da je film z leti pridobil kulten status.

1. K visoki številki sodelujočih je pripomogla tudi »fluidnost« članov, ki se zaradi nevarnosti samega snemanja niso vračali na sete, kar je bila še ena izmed težav, s katero se je spopadal Marshall.