Ideja za film Leona Vidmarja, Slovo (2016), izhaja iz njegovih spominov na otroštvo, ki so ga med drugim močno zaznamovali stari starši. Scenarij je napisal skupaj s svojo ženo dramaturginjo, ki je vztrajala pri tem, da babica nima mesta v filmu, pove Vidmar z nasmeškom.

Slovo (Leon Vidmar, 2016)

Prijavil se je na razpis Slovenskega filmskega centra (SFC) in dobil vsa potrebna finančna sredstva. Kolja Saksida (Zvviks) je takoj zatem pripravil finančni načrt projekta. Največ denarja je šlo za honorarje in silikon (znamka Dragon Skin; uporabljajo ga tudi v igranih filmih, predvsem za nosove in ušesa likov), ki je stal 700 evrov. Preko spleta je iz Nemčije – z izjemo armatur, ki so prišle iz Poljske – naročil tudi preostali material. Iz silikona je nato po vnaprej pripravljenih prototipih iz plastelina izdelal 6 lutk (vsaka lutka ima namreč svojega dvojnika).

Proces izdelave lutk je trajal 4 mesece. Pri načrtovanju likovne zasnove si je postavil le okvirne smernice, saj je bil hkrati v vlogi avtorja in izdelovalca lutk. To mu je omogočilo, da je lastne ideje kar najučinkoviteje prenesel na zunanji izgled likov. S pomočjo kalupov po točno določenih proporcih je izdelal telesa in lobanje lutk. Roke so bile še posebej krhke, zato so jih morali izdelati po 8 za vsako. Pri tej fazi je sodeloval Žiga Lebar, mojster kalupov po Vidmarjevih besedah, ki se je izuril že pod režisersko taktirko vodilne avtorice sodobne slovenske animacije, Špele Čadež. Vidmar je poudaril, da pri nemem filmu (brez dialogov) pomembno vlogo igra obrazna mimika, zato je izdelavi obrazov namenil posebno pozornost. Sledilo je dolgotrajno barvanje. Več plasti barv je na površino lutk nanašal z mini čopičem. Vsaka lutka ima tudi svoj set oblačil, ki jih je sešila njegova žena. Za prizor, v katerem se na robu Lovrove kadi pojavita miniaturni figuri njega in njegovega dedka, so izdelali repliko kopalnice v naravni velikosti. Za ta korak so se odločili, saj lutk v manjši velikosti ne bi bilo mogoče tako detajlno animirati. Vidmar je priznal, da je bila to njegova najljubša faza ustvarjanja Slovesa, pa čeprav sta morala s sodelavcem v poletni vročini snemati kar v spodnjicah.

Domiselne prehode med prizori je imel v mislih že v fazi snemanja, zato je pri montaži odrezal le 3 sekunde materiala. Poudaril je, da je pri snemanju animiranih filmov pomembno, da se zavrže kar najmanj materiala, zato je dobra predpriprava ključnega pomena.

Avtor se namerava v naslednjem filmu podati v bolj abstrakten svet.