Film Jezdeca (2022) Dominika Menceja je celovečerni film ceste dveh junakov iz Prekmurja. Tomaž in Anton pogledata kultni film Goli v sedlu (Easy Rider, 2022). Navdahnjena svoje mopede prilagodita v Harley-Davidson čoperje. Njuni »motocikli« jima dajejo svobodo in z njimi iz domačega kmečkega okolja odideta v svet.

V filmu se zlahka prepoznajo reference iz Golih v sedlu. Ne le po motivih, kot so recimo čoperji, ki simbolizirajo svobodo in poseben stila življenja, ampak tudi skozi druge estetske elemente. Liki so siv obeh filmih sorodni tudi po tem, da glavna junaka nimata očetov. Avtorji so se po filmu zgledovali skozi montažo, kamero, scenarij … ki film obogatijo. Ne glede na posamezne amerikanizirane elemente pa je film postavljen v slovensko lokalno okolje. K avtentičnosti pripomorejo prekmurski dialekt glavnih junakov in realne lokacije. V filmu se pojavi tudi motiv matere znotraj patriarhalnega okolja, v katerem ima mati vseeno zadnjo besedo.

Avtorji so se odločili za subjektivno montažo, saj z izbiro montaže želijo približati lika gledalcem. Na primer eden od prizorov, v katerem montaža dominira nad drugimi filmskimi elementi, je, ko se Anton in Peter, ki je vzornik glavnima protagonistoma, saj živi in potuje z motorjem po svetu, sama znajdeta na poti v Split. Zamenjata si motorja – Peter pelje Antonov moped, Anton pa zajaha Petrov čoper. Anton s polno hitrostjo prehiteva Petra, ko zasliši pok motorja. Anton se ozre nazaj in vidi, da je Petrov moped eksplodiral, zaradi česar Peter umre. Montaža sledi Antonovi perspektivi doživljanja. Soroden prikaz eksplozije motorja je v zadnji sekvenci Golih v sedlu, kjer spet vidimo samo posledico eksplozije.

V trenutku ko Anton prehiti s Petrovim motorjem Petra, vzpostavi med njima odnos mentorja in učenca. Intenzivno prehitevanje je za Antona osvobajajoče. Peter mu ne zapusti samo motorja, ampak tudi nenazadnje njegov stil življenja, Njegova smrt da Antonu nenazadnje smisel življenja, nauči ga živeti. Anton uživa v nemirnem dinamičnem življenju, kar sporoča tudi sama kamera. Specifično pa tudi zadnji kader prizora, ki se začne v ožjem planu Antona izza hrbta. Po poku Anton pogleda nazaj, kamera se mu bliža, nakar se potem usmeri v tla, na katerih je vidno premikanje tal. Premikanje izpostavi Antonovo doživljanje, kamera se mu približa tako, da zasede večji del kadra. Začutiti je moč njegovih čustev, potem pa se kamera usmeri v tla. S tem nam omeji pogled, vidimo samo neostro gibanje ceste. To nakazuje na življenje, ki ga bo Anton moral živeti. To življenje je in bo težko. Kader premikajoče ceste ponudi zelo malo informacij, vidimo samo zabrisano podobo prekinjajoče črte na površini ceste. Življenje teče naprej ne glede na to kaj se dogaja v kadru, ni pomembno, saj je zabrisano. Ob enem pa je celoten film subjektiven svet, kot megleni spomini. In kot impresionistično slikarstvo. To lahko dojemamo kot metaforo življenja. Življenje teče naprej in nanj nimamo vpliva. Tako kot nimamo vpliva na prekinjajočo črto na cesti. Vsebina kadra se ponavlja kot nek ritual.

Zadnji kader obeh filmov se zaključi na svoj način z istim sporočilom. Oba z gibanjem ustvarita občutek halucinacije oz. sanjanja. V Golih v sedlu preide kamera iz totala v široki total z zgornjega rakurza, s čimer razpre širšo sliko nemoči lika. V končni poziciji totala ni ljudi, ki bili lahko bili priča dogodku in pomagali. Vidimo zgolj naravo. V filmu Jezdeca pa kader preide v detajl ceste. Oba kadra v filmih nakazujeta distanco med likom in realnostjo skozi atmosfero, ki jo zariše meditativen atmosferski zvok. V Jezdecih na primer, ko se Anton pelje z motorjem, zvoka motorja sploh ne slišimo, ampak slišimo le zvoke narave, kar spet kaže na subjektivno doživljanje. Ki si ga lahko predstavljamo kot sanje. Kader nam obenem poda tudi brezčasnost. Gledalec se kakor Anton izgubi v dojemanju časa in prostora. Na doživljanju glavnih dveh protagonistov sloni ves film.