V začetku 20. stoletja je bilo popolnoma običajno, da so bile plaže razdeljene na moški in ženski del. Te prakse sicer že dolgo več ni, a v Evropi še zmeraj obstaja takšna plaža – La Lanterna v Trstu. Stara je nekaj več kot sto let, a so jo prenovili leta 2009, ob čimer zidu, ki ločuje spola, niso porušili, temveč so ga skrbno obnovili. Od dokumentarca o tej plaži bi bilo torej smiselno pričakovati predstavitev okoliščin, v katerih je zid nastal in predvsem zakaj se je obdržal, a Thanos Anastopoulos in Davide Del Degan s svojim filmom Poslednja plaža (L’ultima spiaggia, 2016) presenetita …

Poslednja plaža (L’ultima spiaggia, Thanos Anastopoulos, Davide Del Degan, 2016)

Uporabila sta opazovalno metodo. Ljudi na plaži nista spraševala po mnenjih, ampak sta jih zgolj snemala, ko so se družili na plaži, saj sta v filmu želela doseči pristnost. Uporabila sta majhno kamero in mikrofon ter vztrajala na uporabi tržaškega dialekta (ljudje so namreč pred kamero preklopili na italijanščino). Plažo sta obiskovala eno leto, snemati pa nista začela takoj, saj sta želela, da ju stalni obiskovalci najprej spoznajo.

Ljudje na plaži so prikazani med najbolj vsakdanjimi aktivnostmi, kot so ples, opravljanje, debatiranje in pripovedovanje šal, s čimer film daje vtis poznavanja teh ljudi. Da izpadejo posebno simpatični, pa poskrbijo njihovi pogosti komični vložki.

S posnetim materialom sta režiserja dosegla željeno avtentičnost, a sta se pri montaži zavestno odločila se od nje odmakniti. Vstavila sta tri črno-bele arhivske posnetke, nekako povezane s Trstom – npr. posnetek morskega življenja, ki je v resnici z otvoritve akvarija v Trstu za časa Mussolinija. S tem sta izpostavila burno zgodovino Trsta in implicirala njen vpliv na plažo in ljudi. Podobe si ne sledijo v kronološkem zaporedju. Bistvo filma ni v kronologiji dogajanja, temveč v osebnostih in njihovem vsakdanu na plaži.