Otova subverzija

Tretji celovečerni film Oto 2 (2022) neodvisnega radgonskega režiserja Vasje Rovšnika je po
štirih letih našel pot na Grossmanov filmski festival. Film kljub morebitni začetni
omalovažujoči percepciji gledalca v odnosu do filma bolj ali manj spretno subvertira številna
pričakovanja.
V nadaljevanju uspešnice Oto (2018) spremljamo naslovnega protagonista, duševno zaostalega
Ota, ki se mu je po tragikomičnem dogajanju v preteklem filmu vendarle nasmehnila sreča.
Živi umirjeno družinsko življenje na obali z ženo Marino ter hčerko Ano in uspešno vodi
majhno samostojno podjetje, ki mu preko opravljanja težjih fizičnih del omogoča skromen
zaslužek. Njegovo idilo pa preseka tragična prometna nesreča žene, ki ju skupaj s hčerko
pahne v popolnoma nove preizkušnje in navezovanje (novih) poznanstev. Celotno zgodbo
poseže še Vlado Kreslin kot pravljični Mürski mož, nekakšen razsodnik, ki presoja dobra ter
slaba dela umrlih duš ter jih posledično nagradi.
Kljub nizkemu proračunu film presega stereotipna pričakovanja gledalcev. Zanimivo in na
trenutke celo eksperimentalno podira številne žanrske prvine; od začetnih prizorov, ki lahko
številne gledalce zavedejo, da gre za dokumentarec, do družinske drame, elementov
grozljivke in kriminalke; ob tem skuša načenjati različne številne teme, ki pa mu jih zaradi
neenakomernega tempa filma ne uspe razviti.
Oto 2 razvija različne tipe humorja. V uvodnem delu je komika glavnega lika izrazito fizična
do točke, ko že meji na žaljivost in abilizem. Vendar pa se Otova telesna hiba kmalu prelevi v
nekaj popolnoma naravnega in neopaznega. Na to vpliva predvsem odnos okolice do Ota,
saj ga najbližji prijatelji in ožji krog družine vidno sprejema in ga doživlja kot sebi
enakovrednega posameznika. Tako film ponovno subverzira pričakovanja, saj za razliko od
pričakovanega posmeha glavnemu liku Ota učloveči. Za trenutek humor zaide v neotesane
straniščne šale, ki bodo mnogokaterega gledalca privedle do tega, da bo do filma začel gojiti
omalovažujoč odnos, a film tako noto hitro opusti in ga vnaprej popestri s prizori, ki so
pogosto smešni zaradi svoje bizarnosti.
Na bizarnost in zabavnost filma vpliva tudi uporaba glasbe. V pretresljivih in šokantnih
trenutkih se pojavi za njih primerna glasba, ki pa je nenadoma prekinjena in gledalcu
onemogoča, da bi se ga prizori na platnu zares dotaknili, saj jih niti nima časa temeljito
prebaviti. Tako je ženina smrt doživeta izjemno hitro, s glasbenim vložkom žalostnih violin, ki
trajajo zgolj nekaj sekund, in takojšnjim preskokom v času, s katerim se tudi ton filma hitro
spremeni. Po drugi strani pa glasba, ki je v filmu uporabljena v preletih s kamero, deluje
pomirjujoče ter je skoraj meditativna in doseže hoteni učinek. Ko ob spremljavi zimzelenih
slovenskih popevk spremljamo Ota na njegovi poti, nas prime nekakšna zasanjanost, ki se ji
ne moremo odreči.
Oto 2 je film kontradikcij in prevratov pričakovanj, ki pa imajo znotraj filma posebno mesto in
svoj čar. Zagotovo film ne bi deloval tako dobro, če ne bi nastal v lastnih specifičnih pogojih,
kot so odsotnost proračuna, naturščiki itd.