Režiserka Sara Kern predstavlja kratki film Srečno, Orlo! (2016) o dečku Orlu, ki želi osrečiti svoja starša. Film se začne s prizorom v bolnišnici, ko Orlova starša žalujeta ob izgubi otroka, on pa se preplašen skriva za vrati.

Srečno, Orlo! (Sara Kern, 2016)

V celotnem filmu Orlo izreče komaj da kakšno besedo, kar prikazuje nepovezanost in odtujenost od svoje družine, pravzaprav od celotne družbe, kar se vidi v odnosu do prijatelja. Kljub temu da je film skoraj brez dialogov, je nabit z močnimi čustvi, ki so namesto z besedami prikazana z mimiko in kretnjami telesa. Materino in očetovo žalovanje je vplivalo tudi na odnos med Orlom in družino, saj se oče in sin niti ne pogovarjata. Očetovo grobo in nestrpno obnašanje, ki je predstavljeno v prizoru, ko odstrani otrokovo posteljico iz stanovanja, ter mamina žalost, ga opogumita, da naredi marsikaj za njuno in posledično tudi svojo srečo. Tako poskuša na čim bolj »otroški način« rešiti njuno težavo. Zaradi pomanjkanja stikov z družino, naveže odnos z zapuščeno mačko, ter tako izkusi vsaj malo naklonjenosti in ljubezni. To pride še posebno do izraza, ko je Orlo na obisku pri prijateljevi družini, ki je ravno dobila dojenčka. Orlova družina je čisto nasprotje prijateljeve, ki je vesela, srečna, povezana. Med igranjem igric Orlo ne posluša prijatelja, ampak ga odmisli in opazuje radost družinskega življenja.

V želji, da bi osrečil starša se odloči in vzame prijateljevega dojenčka. Med Orlovo hojo proti domu z dojenčkom v roki avtorica zgoščuje temačne prizore, dolge kadre, ki poudarjajo njegovo osamljenost na eni in pot proti navidezni sreči po drugi strani, kar se najbolje pokaže v prizoru z Orlom in dojenčkom pred osvetljeno izložbo z lestenci, ki simbolizira svetel trenutek sreče.