Alipato: kratko življenje ogorka (Alipato: The Very Brief Life of an Amber, 2016) je film filipinskega multitalentiranega režiserja, glasbenika, poeta in filmskega aktivista Khavna de la Cruza. Film bi lahko bil futuristična distopija, a režiser ob vsaki priložnosti poudarja, da je to realna slika manilskih slumov, kljub temu da je film postavljen v prihodnost.

Alipato: kratko življenje ogorka (Alipato: The Very Brief Life of an Amber, Khavn de la Cruz, 2016)

Kamera spremlja tolpo marginaliziranih, zavrženih pa tudi sprevrženih, nasilnih otrok. Morijo za preživetje in zabavo. Režiser namenoma postavi kamero v središče dogajanja, na dejanja otrok ne gleda ne z viška, tudi pomiluje jih ne, ampak vsako situacijo dokumentira.

Za Manilo je značilna domača industrija oglja – les nepopolno gori pod zemljo in se spreminja v čisti ogljik –, ki malim gangsterjem predstavlja način zaslužka; včasih pa je proces izdelave oglja zelo pripraven za skrivanje trupel. Povsod se vali dim kot zavesa, vse je malo zamegljeno, nič ni čisto, življenje pod dimom, kjer otroci ne jokajo, ampak streljajo in morijo, mlade punce »dajo« za dva dolarja, grobov pa je skoraj več kot živih.

Vsaka smrt v filmu je poudarjena z okrašenim grobom umrlega. Postavlja se vprašanje, kdo ta grob pravzaprav postavi, če so umrli nepomembni, nasilni, izprijeni zločinci, ki se jih zagotovo nihče ne bi hotel spominjati. Morda režiser s tem vizualno upodobi floskulo everyone matters ali pa gre samo za dodatno sredstvo prikazovanja vseprisotnega nasilja in sprijaznjenost družbe z minljivostjo tretjega sveta.