Pogovor s Kristino Kokalj

Kristina Kokalj je študentka 2. stopnje fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ukvarja se z analognim eksperimentalnim filmom. Na letošnji Animateki so njen film Mašina spomina (2018) predvajali v programskem sklopu Mladi talenti Evrope IV. 

Zala Žagar: Naslov tvojega filma je Mašina spomina, kje si dobila idejo za naslov? Kaj se je porodilo najprej, naslov ali ideja za film?

Kristina Kokalj: Naslov je prišel na koncu. Moj film je bil sprva mišljen kot naloga za faks, ko sem jo končala, sem ji morala dati naslov, a nisem imela nobene ideje. Med pogovorom s svojimi sošolci in profesorjem je sošolka v šali predlagala naslov Mašina spomina. Ideja se mi je zdela smešna, vendar je sprva nisem želela sprejeti. Na koncu se je izkazala za najboljšo in tako sem poimenovala film. Zdi se mi, da ga na nek način razbremeni. Vedno me skrbi, da bo film izpadel pretenciozno, z rimo pa deluje vsaj malo smešno (smeh).

Gre za fotografije z lanskega novega leta, ko sem z nekega hriba fotografirala ognjemet z dolgo ekspozicijo. Všeč mi je, kako se na filmu svetloba razlije, na fotografiji namreč ne zaznaš, da gre za ognjemet.

Kristina Kokalj

Podobe iz filma so me zelo spominjale na polje v domačem kraju … kako si izbrala lokacije?

Zanimivo, da si omenila, ravno to sem namreč s filmom želela storiti. Namesto da bi podala sporočilnost, sem želela, da se v gledalcu nekaj sproži. Gre za podobe z neke poti, ki jo prehodim zelo redko, če zamudim zadnji avtobus. Pot je zelo dolga in po njej vedno hodim sredi noči, zato vedno do česa pridem, vedno se kaj zgodi v moji glavi. K njej sem se želela vrniti, hoditi po njej, iskati podobe, ki pa so še vedno abstraktne. Podob ni veliko – drevje, podhod … Ampak ravno zato, ker jih ni veliko, film deluje bolj izčiščeno. Že v začetku namreč dojameš, da gre za podobe dreves, kar ti omogoča, da se sprostiš, ni ti treba več razmišljati o njih.

Gre za posnetke z analognim fotoaparatom. Koliko traku si porabila za cel film?

Filmski trak in fotografski trak se razlikujeta v tem, kako so postavljene sličice – če so na filmskem traku postavljene navpično, so na fotografskem postavljene vodoravno. Ena fotografska sličica je zato enako velika kot dve filmski. Ravno zato pa pride do prekrivanja, podobno kot pri dvojni ekspoziciji; na filmskem traku je torej prva sličica le zgornji del fotografske sličice. En cel fotografski trak na filmskem traku traja približno tri sekunde in če oko zazna 25 sličic na sekundo, sem porabila približno 60 fotografskih filmov, morda celo nekaj več, se pa nekateri izmed filmov tudi ponovijo.

Med podobami drevja je najti tudi druge podobe. Te delujejo kot svetloba, ki bi jo posnela z odprto zaslonko, si jih posnela na ta način?

Vijugaste podobe, ki nastopijo, ko se film malo umiri, sem posnela tako, da sem stala ob avtocesti s fotoaparatom in z dolgo ekspozicijo sledila podobam avtov, verjetno sem zgledala precej ‘creepy’ (smeh). Vmes je tudi sekvenca, ki jo je težko zaznati, ampak meni osebno so ti fotogrami najljubši. Gre za fotografije z lanskega novega leta, ko sem z nekega hriba fotografirala ognjemet z dolgo ekspozicijo. Všeč mi je, kako se na filmu svetloba razlije, na fotografiji namreč ne zaznaš, da gre za ognjemet.

Glede na to, da si uporabila fotografije z lanskega novega leta, koliko časa je trajal celoten proces, si že takrat vedela, da boš fotografije ognjemeta uporabila v filmu?

Fotografijo sem začela študirati lani oktobra, v prvem mesecu študija smo si morali zadati projekt, s katerim se bomo ukvarjali celo leto. Sama sem si torej zadala, da bom naredila eksperimentalni film. Novembra sem začela fotografirati, celoten proces je trajal do konca leta, okoli 9 mesecev. Najprej sem naredila verzijo za faks, ki je trajala okoli 7 min, imela je še živo glasbeno spremljavo. Ker nisem bila povsem zadovoljna, sem pofotografirala še nekaj fotografskih filmov, s katerimi bi Mašino spomina nadgradila, vendar nič od novega materiala mi ni ustrezalo. Tudi podobe dreves se niso skladale. Ker sem večino fotografij naredila pozno jeseni, ko so drevesa že gola, na novih fotografijah pa so imela krošnje … Od novega materiala nisem uporabila skoraj nič, sem pa film vseeno predelala.

Moja želja je, da bi v Sloveniji ustanovili klub, tako kot ga imajo v Zagrebu, ki lahko ponudi orodja za ustvarjanje. Primer orodja je montažna miza, ki je ogromna, nimaš je kam dati, gre za veliko večje stroje, kot je na primer računalnik.

Kristina Kokalj

Na pogovoru si omenila, da redno obiskuješ zagrebški festival eksperimentalnega filma 25 FPS. Kateri so tvoji najljubši avtorji?

Festival toplo priporočam. Najbolj so mi ostali v spominu Daichi Saito, Takashi Makino in Peter Burr. Burr ustvarja v povsem drugačnem stilu, veliko se ukvarja tudi z video igricami, vendar me je vseeno prevzel. Lahko omenim tudi Dona Hertsfelda, pomembnega ameriškega eksperimentalista, enega izmed njegovih filmov tudi predvajajo letos na Animateki. Pri njem je zelo pomemben pripovedni element filma, česar sama ne počnem. Želim si, da bi tudi jaz to znala.

Te zanima tudi raziskovanje v smeri digitalne tehnike?

Bolj me vleče k filmskemu traku. Želim si, da bi bilo področje analognega filma v Sloveniji bolj razvito oz., da še ne bi zamrlo, v preteklosti smo namreč imeli prostor za take ustvarjalce. Moja želja je, da bi v Sloveniji ustanovili klub, tako kot ga imajo v Zagrebu, ki lahko ponudi orodja za ustvarjanje. Primer orodja je montažna miza, ki je ogromna, nimaš je kam dati, gre za veliko večje stroje, kot je na primer računalnik.

Kaj pa na ALUO, imate taka orodja, ena izmed smeri študija je tudi Video in novi mediji. Se študentje zanimajo za eksperimentalni film? 

Video in nove medije sem študirala na dodiplomskem študiju, vendar se tam nisem počutila udobno, zato sem prepisala na magisterij fotografije. Na videu niso odobravali moje želje, da bi ustvarjala analogno, medtem ko se na fotografiji večinoma vsi ukvarjamo z analogno tehniko, sicer zgolj s fotografijo, vendar začetek je. Na akademiji ne poznam nikogar, ki bi se ukvarjal prav z eksperimentalnim analognim filmom, poznam pa nekaj ljudi, ki si želijo ustvarjati, vendar nimajo možnosti. Ravno zato si želim, da bi imeli klub (smeh).

Sicer pa je moja odločitev, da se ukvarjam z eksperimentalnim filmom na fotografiji predstavljala kar nekaj težav, tudi tam ni prave opreme. Ena potrebnih in naprav je recimo tudi ‘splicer’, s katerim film obrežeš in zlepiš skupaj. Tega sem si ga morala izposoditi v Kinodvoru, pri njih sem tudi predvajala svoj film, vse delo je potekalo brez vloge faksa. Na srečo pa imam zelo odprtega profesorja, Petra Raucha, ki mi je pomagal navezati stik s pravimi ljudmi.

Boš naredila eksperimentalni film tudi za magistrsko nalogo?

Najverjetneje ja, taka je trenutna ideja. Ampak do takrat imam še leto in pol časa. Želim nadaljevati od te točke naprej, z drugim filmom seveda.

Najlepša hvala in veliko sreče naprej!