Pogovor z Rastkom Ćirićem

Rastko Ćirić je priznani srbski ustvarjalec animiranega filma in ilustrator, ki je za svoje dosežke do sedaj prejel že več kot 70 nagrad. Je tudi profesor ilustracije in animacije na Fakulteti za uporabne umetnost ter ustanovitelj in urednik revije Signum. Ukvarja se z glasbo in grafično umetnostjo, svoja dela je predstavil že na 44 samostojnih razstavah. Na 15. ediciji Mednarodnega festivala Animateka je v Slovenski kinoteki na ogled njegova razstava Dnevniki z Animateke, na kateri je gost že trinajsto leto.

Iz strahu po pozabi sem začel spet beležiti. Tudi danes ko vidim nekatere stare dnevnike, vključno s temi z Animateke, vidim, da sem pol stvari pozabil, več kot pol.

Rastko Ćirić

Zala Žagar, Špela Gala: Od kod ideja, nuja po dnevniških zapisih?

Rastko Ćirić: Moj prvi dnevnik je nastal leta 1979, ko sem diplomiral. To je bilo poletno potovanje po Kornatih. S seboj sem vzel zvezek s trdimi platnicami z namenom, da bom tam risal. Ravno sem zaključil študij umetnosti, seveda bom risal. In na začetku sem res risal: ladje, ljudi, morje … Postopoma se je to začelo spreminjati v dnevnik: dodajati sem začel stripovske oblačke s smešnimi replikami – bilo je zelo živahno, saj nas je bilo skupaj deset prijateljev – kar nekaj posebnih in zanimivih osebnosti. Veliko se je dogajalo in sam pa sem vse to dokumentiral. Tako je nastal prvi dnevnik. Zatem sem jih naredil še vsaj približno deset, večinoma z letovanj, zimovanj ipd. Ko se je rodila moja starejša hči, sem prenehal, in nastala je dolga, 10- do 15-letna pavza. V sredini devetdesetih sem ponovno začel z ustvarjanjem in od takrat do danes se jih je nabralo najmanj sto. Veliko sem potoval po festivalih animiranega filma, po raznih kongresnih in drugih dogajanjih, vezanih na delo. Še naprej pa sem dokumentiral tudi letovanja in zimovanja.

Ste dnevniške zapise že večkrat razstavljali?

Ne, pravzaprav le enkrat. Razstavil sem zvezek v okviru razstave umetniške avtorske knjige v Beogradu. Šlo je za raznolike koncepte, vsak eksponat je bil v stekleni vitrini, ki je imela dve krožni odprtini. Obiskovalec je lahko z belimi rokavicami skozi odprtini prelistal moj dnevnik pod ‘strogim partijskim nadzorom’ (nasmešek).

V spremnem besedilu k pričujoči razstavi ste zapisali, da bolj, ko se življenje izteka, bolj dragoceni postajajo spomini. Kakšen je vaš odnos do spomina, do spominjanja?

V nekem trenutku sem se ustrašil za svoje duševno zdravje. Prijatelji so me spomnili na nedaven dogodek, ki ga je nemogoče pozabiti. A jaz sem ga, niti malo se ga ne spomnim. Zgodilo naj bi se sledeče: s prijatelji naj bi bili v čolnu nekje pri Krku, morje je bilo mirno, globina 5 do 6 metrov, peščeno dno in na dnu: črn mercedes. Le kako je prišel tja? In kako sem to lahko pozabil? Iz strahu po pozabi sem začel spet beležiti. Tudi danes ko vidim nekatere stare dnevnike, vključno s temi z Animateke, vidim, da sem pol stvari pozabil, več kot pol.

Je kakšen od spominov z Animateke, ki se vam je vseeno vtisnil v spomin?

Pogosto so na festivalih prisotni ljudje, ki so vrhunski v svojem delu: animatorji, risarji, umetniki, slikarji … Takoj ko mi nekdo da vizitko, jo prilepim v zvezek, narišem avtorja in tako si zapomnim, kdo je. Če dobiš le vizitko, se ti jih na koncu lahko nabere tudi sto in ne veš več, kdo je kdo. Na začetku sem na vizitke beležil: ‘to je simpatični debeli …’, ‘suha ženska iz Švice’, ampak to ni dovolj, potrebna je vizualizacija.

Ste kdaj kakšnega od svojih dnevniških zapisov uporabili pri svojem ustvarjanju?

Ne, ampak mogoče ga še bom. Obstaja prekrasen film, Madagaskar, dnevnik s potovanja (Madagascar, carnet du voyage, Bastien Dubois, 2009). Idealen je v svoji zasnovi. Na ta način bi lahko animiral svoje dnevnike. Z Igorjem Prasslom se pogovarjava, da bi te risbe oživeli. Bomo videli. To zahteva ogromno časa. Ravno zaključujem svoj novi film, tako da nimam časa. V prihodnosti pa je vse mogoče.

Takoj ko mi nekdo da vizitko, jo prilepim v zvezek, narišem avtorja in tako si zapomnim, kdo je. Če dobiš le vizitko, se ti jih na koncu lahko nabere tudi sto in ne veš več, kdo je kdo. Na začetku sem na vizitke beležil: ‘to je simpatični debeli …’, ‘suha ženska iz Švice’, ampak to ni dovolj, potrebna je vizualizacija.

Rastko Ćirić

Kaj snemate?

Naslov je Svetloba in sence (Svetlosti i senke). Film je na prejšnji Animateki zmagal na pitchingu. Potem smo se odpravili v Trebon na Češko na finalni pitching, na katerem sicer ni zmagal, je pa zmagala moja bivša študentka, kar mi je še dražje.

Ali je v Srbiji veliko zanimanja za študij animacije?

Je. To je zdaj samostojni modul in študentje se na sprejemnih izpitih prijavljajo predvsem na animacijo. Ponavadi je trikrat več prijavljenih, sprejmemo jih le pet. Razmišljamo, da bi študij razširili in naredili samostojno smer.

Katera tehnika vas je med študijem animacije najbolj pritegnila?

Trenutno ustvarjam svoj šestnajsti film. Začel sem leta 1980, leta 1997 pa naredil zadnji film na filmskem traku, od takrat naprej animiram na računalniku. Vendar še vedno rišem ročno, na tablico.

Katere prednosti/pomanjkljivosti vidite pri računalniški animaciji?

Prednost računalniške animacije je v tem, da je veliko bolj učinkovita, hitreje prideš do cilja. Imaš tudi nadzor nad procesom od začetka do konca, kar v preteklosti ni bilo mogoče – pogosti so bili spori, bil si odvisen od mnogih ljudi. Menim, da je skrivnost v kombiniranju. Nimam želje po ustvarjanju 3D animacije, ki je v svojem bistvu hiperrealistična in po naravi bolj primerna za ustvarjanje posebnih efektov v igranih filmih. A da se jo uporabiti tudi na zelo zanimive in izvirne načine.

Katera animacijska tehnika je bolj priljubljena med vašimi študenti?

Animacija, o kateri predavam na Fakulteti uporabnih umetnosti, je pravzaprav edini poligon za učenje 2D animacije v Srbiji. To je edinstveni prostor v Srbiji, kjer se neprekinjeno ustvarja animacijo, ki temelji na risanju, slikanju, ilustraciji, grafiki. Vsi drugi študiji se ukvarjajo zgolj s 3D animacijo, z računalniškimi igrami, kjer je tudi največ možnosti za zaposlitev. A šolanje je enako za računalniško in za tradicionalno animacijo: principi animiranja, način premikanja telesa, oživitev likov, risanje figur, živali. To mora poznati vsak animator ne glede na tehniko, v kateri ustvarja.

Je ljubezen do glasbe vzniknila že pred zanimanjem za ilustracijo in animacijo? V mislih imava Rubber Soul Project …

Prvo kitaro sem dobil za darilo leta 1969, klavir pa igram že od desetega leta. V začetku 90. sem se z glasbo začel ukvarjati tudi profesionalno. Prvi album smo posneli leta 1996, drugega pa šele okoli 2012/13, ko se je pojavil Igor Kordej, zagrebški stripar, ki se je preselil v Beograd. Odločil se je, da bo vložil sredstva v snemanje in naredil posebno edicijo z dvema CD-jema, filmom in dvema knjigama. A v januarju bom pričel s snemanjem nove plošče, ki nima nikakršne veze z Beatlesi.

Zakaj ste za prvi album izbrali ravno Beatlese?

Našel sem podatek, da obstaja več kot 200 pesmi, ki so jih Beatlesi posneli, a nikoli objavili, poznamo le naslove. Eden izmed njih je Rubber Soul, po katerem smo poimenovali projekt. Najverjetneje je bila pesem mišljena kot ena izmed pesmi na istoimenskem albumu iz leta 1965. Strašno me je zanimalo, kako je taka pesem zvenela, ali je šlo za rokenrol ali za soul, rimala se je na Paul (smeh).

V začetku 90ih sem dobil idejo, da bi naredil album z imenom Rubber Soul, na katerem bi 14 različnih izvajalcev ustvarilo svojo interpretacijo pesmi z naslovom Rubber Soul. A to je bilo med letoma 1993 in 1994, ki so bila za Srbijo obupna leta – bencin so prodajali na ulicah, bila je ogromna inflacija, plače le nekaj mark, nikomur ni bilo do petja. Takrat je projekt propadel, a konec leta 1995 smo ga uresničili s pomočjo Dragana Ašanina, našega takratnega mecena. Goran Skrobonja, pisatelj znanstvene fantastike in grozljivk, je napisal besedila, jaz sem jih uglasbil. Dobili smo tudi priložnost posneti pesmi s starimi instrumenti, da bi ujeli zvok 60ih. Zveneli smo dokaj prepričljivo – neke angleške glasbenike smo morali celo prepričevati, da to niso pesmi Beatlesov. Druga plošča je sodobnejša, tako bi Beatlesi zveneli danes. Vesel sem, da se je ta projekt naposled zaključil.

Najlepša hvala! Naju boste narisali?