Ponavljajoči padec v zajčjo luknjo

V zgodnjih urah na meji med nočjo in dnevom Elin gleda skozi okno šotora in se pripravlja, da bo šla odtočit. Na megleni, vlažni jasi globoko v gozdu zagleda belo mačko, kmalu zatem nanjo naletijo trije zlovešči liki: žvižgajoči si dobrovoljni starec v beli obleki s palico, molčeča odrasla ženska-deklica z dolgima čopoma in krvoločnim psom ter robustni zaostali velikan. Tako je začetno izhodišče variacij na ponavljajočo situacijo v filmu Koko-di koko-da (2019) švedskega režiserja Johannesa Nyholma.

Film prikaže življenje Elin in Tobiasa pred in po smrti njune hčerke. Razlika med obema obdobjema ni prikazana le s spremembo barv, ampak tudi skozi strukturo pripovedi. Prvi, linearni del, v katerem mlada družina preživlja počitnice tik pred osmim rojstnim dnevom hčerke, zaznamujeta toplina in lahkotnost. Drugi del preveva žalost izgube, ki pušča vidne razpoke v odnosu med Elin in Tobiasom, kar nakazuje tudi dolg statični prizor ceste skozi vetrobransko steklo. Kamera se v primerjavi z veselimi podobami družine ne ozira več po protagonistih, ujame le posamezne kretnje in zadirčne pripombe na poti na prve počitnice po treh letih od tragičnega dogodka.

Zdi se, da par komaj čaka na konec počitnic, še preden se te začnejo, a v dogajanje poseže nadnaravno, ki ju vedno znova vrne na prvo noč kampiranja, v kateri se morata soočiti s trojico. Nasilne in ponižujoče napade vsakič zaključi total iz ptičje perspektive in napev »koko-di, koko-da«, ki z vsakim poskusom postaja vedno glasnejši. Gre za švedsko variacijo na francosko ljudsko pesem o petelinovi smrti. Avtor jo je izbral zaradi njene krožne strukture in zvena, ki se ga je je težko znebiti.1

Odzivi para se postopoma spreminjajo – če se Tobias sprva še brani, njegova instinktivna odločitev  postane brezglavi beg. On je tudi tisti, ki vsako epizodo doživlja kot nočno moro, medtem ko se Elin nevarnosti ne zaveda, ob begu ga zaustavlja, jezi se, da mora odtočiti. Z metaforo ponavljajoče se strukture avtor obravnava proces prebolevanja smrti bližnjega. Nesodelovanje in nepotrpežljivost protagonista vedno znova vrže na začetno točko.

Razlikujejo se tudi njune sanje, nakazujoče na različne načine soočanja z izgubo.2 Tobias vse skupaj doživlja kot nočne more, iz katerih poskuša na vsak način pobegniti. Izstopa epizoda Elinih sanj, ki se v nasprotju s poletno roso zbudi v mrzlo zimsko jutro, na sledi beli mački najde hišico, v kateri trije pravljični liki odigrajo lutkovno predstavo. V primerjavi s Tobiasovimi sanjami je torej ona tista, ki najde njih. Papirnata animacija skozi metaforo zajčje družine predstavi njuno situacijo. Surova naturalistična podoba v velikem planu razkrije Elino ranljivost in njeno spoznanje, da s Tobiasom toneta.

Koko-di koko-da bolj kot srhljivo in nasilje, ki bi ga pričakovali od treh napadalcev, zaznamujeta žalost in nezmožnost soočenja s strani protagonistov. Ponavljajoči se napad in beg ne vzbujata strahu pred nepričakovanim, ravno nasprotno – nelagodje vzbujajo jalovi poskusi nepremišljenih in egoističnih dejanj, ki vodijo v pričakovan neuspeh. Sicer dokaj predvidljiva srhljivka v nadrealistično obravnavo vzame enega izmed najbolj surovih dejstev življenja – njegovo nepredvidljivost, ki ti lahko po golem naključju vzame vse, in spodbuja k nujnosti soočanja z izgubo.

1. Worthington, Clint. 2019: »Fantastic Fest: Johannes Nyholm on Gender, Grief, and Puppetry in ‘Koko-Di Koko-Da’«. Dostopno na: https://thespool.net/podcasts/johannes-nyholm-koko-di-koko-da-podcast-interview/; pridobljeno 10. 6. 2021.
2. Ibid.