Posledice!!!
Pogovor z Matejem Zemljičem, Gašperjem Markunom in Timonom Šturbejem, glavnimi igralci filma Posledice (2018), ter producentom Andražem Jeričem
Ostrenje pogleda: Kako so potekale priprave na snemanje? Igra v filmu je prepričljiva in pogosto se zazdi, da ste veliko improvizirali.
Matej Zemljič: Snemali smo lansko leto. Leto prej me je Darko (Štante, režiser) povabil na snemanje kratkega filma, za katerega mi je povedal, da je nekakšna predpriprava na celovečerec – želel me je ‘stestirati’. Potem je nabral ekipo petih, šestih ljudi iz AGRFT-ja, s katerimi je želel sodelovati, kar se je zgodilo oktobra pred dvema letoma. V branje smo dobili scenarij, Darko je prek improvizacij poskusil ugotoviti, komu bi ‘pasal’ kateri lik. Priredil je tudi avdicijo, na katero so prišli tako naturščiki kot ljudje z Akademije. Na koncu – po dveh, treh mesecih – se je odločil, da bom igral Andreja in potem sva začela. Na vlogi sva delala pol leta …
Sama?
Delali smo vsi skupaj. Najbolj tesno smo sodelovali jaz, Timon (Šturbej) in Gašper (Markun).
Je šlo za formalne vaje ali ste se predvsem veliko družili?
Vaje so bile natančno zastavljene. Dogovorili smo se, da se srečujemo med vikendi, ker smo bili med tednom vsi preokupirani na Akademiji. Tako smo se dobivali ob sobotah in nedeljah zjutraj. Delali smo – na začetku ne toliko na posameznih prizorih, ampak bolj na improvizacijah. Darko je režiser, ki zna zelo dobro voditi igralca. Kar je zdaj na platnu, so tudi stvari, za katere sam nisem vedel, da jih bom lahko zaigral. Če imaš dobrega režiserja, ki te zna voditi, se to pozna pri končnem izdelku. Delali smo slabe pol leta.
Koliko ste improvizirali med samim snemanjem?
Če si režiser izbere dobre igralce, to še ni pot do uspeha. Potrebnega je veliko dela. Z Daretom sva bila pred snemanjem na isti valovni dolžini. Enako sva čutila Andreja in že po prvem tednu snemanja sem se na vsako njegovo ‘Matej, poskusi ….,’ takoj odzval z: ‘Vem!’
Matej Zemljič
Načeloma improvizacij ni bilo. Že na vajah smo si zelo prilagajali posamezne replike, da so nam bile domače. Pred snemanjem smo zelo ‘zafiksirali’ dialoge.
Je bil že sam scenarij potem tako »žmohten«?
Je bil, ampak smo ga med vajami zacementirali.
Da ste našli prave izraze …
Tako je, ker mora biti njihov način govora prepričljiv.
Koliko je vas v Andreju? Koliko ste pri gradnji lika izhajali iz sebe?
Mislim, da sem se moral kar odmakniti od sebe. V vsakem liku, ki ga igram, je del mene, ampak tukaj sem moral kar delati. Andrej je namreč res drugačen od mene. Pomagala mi je recimo fizična pripravljenost, saj sem treniral enkrat do dvakrat na dan. Imel sem srečo, da sem mesec prej v Zgodovini ljubezni (2018) Sonje Prosenc igral skakalca v vodo in tako tudi potreboval fizično pripravljenost. Vedno, ko sem treniral, sem si mislil, da ne treniram za enega, ampak za dva filma (smeh). Še največ mene je v prizorih s podgano, preostalo sem tudi jaz, ampak v neki verziji, za katero še sam najprej nisem vedel, da obstaja. Skozi proces sem si mislil: ‘O, fak, kakšno agresijo sem zmožen sproducirati …’ Dare res zna pritisnit na prave gumbe.
Pri ogledu filma se zdi, kot da ste se nekaj mesecev le zabavali, kar pa vi govorite, zveni popolnoma resno.
Da, šlo je za kombinacijo obojega.
Neko bližino ste seveda vzpostavili?
Zagotovo. Veliko je intimnih prizorov …
Lahko prosim za vžigalnik?
Nimam ga, ker ne kadim. Kadim samo v filmu (smeh). Na kajenje sem se pripravljal nekaj mesecev, ker najprej niti cigarete nisem znal držati. Na žurih sem imel večkrat v roki cigareto, neprižgano, ker bi mi bilo sicer slabo, samo da sem se navadil na prijem. Na snemanju mi je bilo težko – kak snemalni dan sem moral pokaditi tudi več kot škatlico in mi je bilo kar slabo. Na poizkusnem snemanju še nisem vedel, kako moram kaditi in sem se moral navaditi, da nimam cele sekvence cigareta, ampak da ga recimo na polovici ugasnem. Če je bilo v istem dnevu več prizorov s cigaretom, sem si ga zelo skrajšal, ker sicer ne bi zmogel. Po poizkusnem snemanju, na katerem še nisem znal biti ekonomičen s kajenjem, sem bruhal in še dva dni mi je bilo res slabo.
Kokaina, predvidevamo, tudi niste poizkusili?
Ne, nisem ga prakticiral (smeh).
Ste v subkulturi trap glasbe ipd. doma ali ste to šele spoznavali?
Tukaj definitivno nisem doma.
Fenomenalno odigrate Andreja.
Andreja sem gradil tako, da je ‘ufuran’ v to, še vseeno pa ne v polni meri.
Vsake toliko se malo prevprašuje … Kako vam je bilo igrati v nasilnih prizorih?
Bilo je težko.
Ko gredo skupaj ven in ukradejo avtomobil, je Andrej prvi, ki začne razbijati …
Res je, a to počne zaradi Želeta,
Da, na ta način ga hoče očarati.
Absolutno. Andreja sem gradil tako, da je nežen, navzven pa nosi masko … Ima krizo identitete, išče se, poskusi se vključiti in ne posluša sebe, ampak želi ugajati drugim, da bi bil sprejet v družbi.
Kako gledate na film? Se vam zdi, da vsake toliko kakšno zadevo potencira ali se približuje
Zdi se mi, da vsak film stvari potencira – saj to je ‘fora’ filma. Stvari potencira, da je zanimivo; ni to realno življenje. Potenciranje je tako prikazano, da je vse ‘real’, prepričljivo.
Koliko ste stari?
23, danes imam rojstni dan.
Vse najboljše!
Hvala. Vesel sem za ta proces, ker – vsaj kakor slišim – je v slovenskih filmih zelo malo priprav. V gledališču se pripravljaš dva, tri mesece, v filmu se tudi mogoče, ampak se bolj kot z igralci ukvarjajo z lokacijami, drugimi zadevami … Če si režiser izbere dobre igralce, to še ni pot do uspeha. Potrebnega je veliko dela. Z Daretom sva bila pred snemanjem na isti valovni dolžini. Enako sva čutila Andreja in že po prvem tednu snemanja sem se na vsako njegovo ‘Matej, poskusi ….,’ takoj odzval z: ‘Vem!’
Ko ste prvič dobili scenarij v roke, kakšen je bil vaš odziv?
Nisem vedel, katero vlogo bom igral. Dare je z akademije pobral par ljudi, s katerimi je želel delati, potem pa se je na podlagi improvizacij odločil, kdo bi igral kateri lik. Ko sem prvič bral scenarij, sem si mislil, da bi lahko igral le Luko. Za Andreja sem mislil, da ga ne morem igrati, saj jaz nisem takšen. Luko sem si predstavljal kot pridnega, čeprav ga je Lovro (Zafred) nato odigral drugače. Z branjem vedno pomisliš na type cast, kaj bi bil. Ko mi je Dare rekel, da bom Andrej, sem bil sicer zelo vesel, a hkrati kar ‘presran’.
V živo ste povsem drugačni.
Res je.
Jerca (Jerič, soproducentka) nas je opozorila, da ste čisto drugačni, ampak nismo pričakovali tolikšnega odstopanja (smeh).
Imam dioptrijo in z očali me v Torontu sploh niso prepoznali. Ko smo imeli pogovore, so rekli: ‘Kaj ti si igral v tem filmu?’
Kako pa gledate na LGBT oznako, ki postaja v zadnjem času pri promoviranju in predalčkanju vse bolj popularna?
Malo me zmoti, da nekateri novinarji film obravnavajo kot LGBT film. Zdi se mi, da ta film to ni.
Tudi v tem smislu gre za subverzijo.
Točno tako. Zdi se mi, da je to ena izmed tem filma. Gre se tudi za zavod, za preizpraševanje identitete. Ne strinjam se, da se film promovira kot LGBT film. Ampak dobro, če bodo nekateri ljudje tako prodajali film … V Sloveniji je to lahko tudi minus, veliko gledalcev lahko ta oznaka odvrne od ogleda.
Res je. Vajeni smo nekega tipa LGBT žanra. Posledice pa so sočen, ‘žmohten’, drzen film za slovenski prostor.
Zanimivo je, kako se distribucija filma veča. Vsake par dni izvem, da je film sprejet na kak nov festival. Nismo si predstavljali takšnega odziva. Gre za Daretov magistrski film. Čisto slučajno se je prijavil na Slovenski filmski center, dobil denar in dejal, da se Akademija odmika od projekta. Še vedno gre za magistrski film, pod katerim pa ni podpisan AGRFT, ampak ‘država’.
Tudi Temporama pusti svoj pečat.
Vesel sem, ker je skoraj za vse prvenec. Čuti se entuziazem, želeli smo narediti nekaj dobrega.
Čestitke in hvala za sodelovanje!
Ostrenje pogleda: Včeraj v pogovoru z Matejem smo izvedeli, da je Darko Štante v začetku izbral nekaj ljudi z akademije in imel z njimi priprave … kdaj ste potem vi vskočili?
Gašper Markun: Prišel sem že na začetku, na avdiciji, ki je bila javno objavljena. Odziv je bil večinoma z akademije, na koncu sem bil edini naturšček. Tudi nikogar nisem poznal od prej. Čeprav sva z Darkom (Štantetom) sva oba socialna delavca, se nisva srečala na študijski poti.
Kdaj ste dobili scenarij in kaj ste si mislili o njem?
Zelo hitro, že v drugem krogu castinga, je Dare v prizorih iz scenarija hotel videti našo dinamiko – s kom bi se ‘poklapale’ naše energije. Sam scenarij pa se je spreminjal še po tem, ko smo dobili vloge. Nekaj smo tudi fantje sami dodali.
Timon in Matej sta študenta na akademiji. Kako je bilo sodelovati z njima?
Sicer ne vem, kaj točno je definicija naturščka, vendar imam že nekaj izkušenj; nekaj večjih vlog v filmih, reklamah, serijah. V bistvu smo se mi trije poznali že od prej. S Timonom sva se že prej veliko družila, tako da je to vplivalo tudi na odnos najinih likov. Kar je meni ogromno pomenilo, je bila energija med samim snemanjem, ki smo jo vsi ogromno vložili pred vsakim prizorom. Predvsem pa Timon, ki je izpostavil, za vsako akcijo ‘ali smo psihopati ali nismo’ in potem je ta ‘hype’ prišel do tega, da smo, s to energijo, ‘pofurali’ celo sekvenco od začetka do konca.
Kako je režiser sodeloval pri procesu, kako vas je vodil?
Imeli smo polletne vaje, vsak je napisal svojo biografijo lika, pogovarjali smo se o tem, tudi z Daretom, ki je podal komentarje, kako smo zadeli podobo teh karakterjev, ki smo si jih sami ustvarili.
Kaj je bil navdih za biografije?
Osebno sem črpal iz ljudi, s katerimi sem se včasih družil, sploh v Kranju. To so bili ljudje, s katerimi smo hodili ven in v njej so prevladovale določene besede, skratka, zelo skop besedni zaklad. Hkrati pa sem v svoje delo prezrcalil vse čustvene in vedenjske težave prestopnikov, s katerimi sem delal.
Andraž Jerič (producent) je izpostavil razliko na snemanju med tabo in Matejem – vi ste se na snemanju zelo zabavali, Matej (Zemljič) se je sicer imel dobro, vendar je k delu pristopil bolj resnobno…
Mislim, da je to pozitivno vplivalo na samo snemanje – jaz in Timon sva pač karakterja, ki se rada zabavava ob delu. In po delu. (smeh) Tako da se je med nami ustvarila distanca – s Timonom sva potem ob večerih ostala na pivu, medtem pa je bil Matej tako discipliniran, da je čuval svojo energijo, ker je imel neverjetno težko vlogo.
Po dinamiki in ritmu filma bi lahko sklepali, da ste se na snemanju zelo zabavali, a po premisleku ti je jasno, da ste ogromno vadili, saj bi v nasprotnem primeru film verjetno izpadel drugače …
Mislim, da smo bili dobro pripravljeni, kar je posledica vaj, ki smo jih imeli, zato je snemanje potekalo gladko.
Kaj pa povezava z režiserjem, ali je bila?
Kar se mene tiče, zelo. Smo ostali prijatelji in se še družimo ob pivu.
Prej ste omenili, da ste se zabavali na snemanju. Zanima nas, ali je bilo mogoče tudi kaj improvizacij med samimi prizori?
Ne, tekst je bil zelo jasno definiran, z našimi malenkostnimi popravki. Nisem še omenil, da smo imeli igralci in vzgojitelji en vikend vaje na Veliki planini, kjer smo bili osredotočeni samo na vaje in šli smo skozi celoten scenarij.
Kako pa so potekale te vaje?
Od improvizacij, sploh na začetku, nekaj časa nismo sploh delali s scenarijem. Bile so situacije, kjer smo morali ‘psihopate’ v nas poiskati sami. To nam je pomagalo pri prikazovanju v ‘real lajfu’.
Potem ste v scenarij vnesli tudi ta sočen jezik?
Ja, definitivno, tega ni bilo v scenariju, na ta način. Vsak je prinesel svoje. Timon je recimo vnesel štajerščino, saj Žele ni bil prvotno mišljen kot Štajerc. Fantje v zavodu so z vseh vetrov, tako da smo na podlagi tega spreminjali tekst. Sploh kletvice in mašila, ki jih je polno, pridejo iz tebe med samim tem ‘hypom’. Nismo vnaprej pripravili, kaj kdo reče.
Kaj vam je bilo najtežje na snemanju? Obstaja kak prizor, ki ga je bilo treba velikokrat ponoviti?
Tega se niti ne spomnim. Dare je izpostavil stvari, ki so šle čez rob. Mi smo bili konstantno na meji. Ti liki so zelo na meji – hitro lahko grejo v karikaturo ali v ekstremno podobo.
Že zdaj, če gledam osebno ali pa Timona s temi psihopatskimi pogledi, ne vem, kako je takrat to ven prišlo. In si res moral priti do te točke, da si res tako gledal, sploh v teh bližnjih planih, ko se izpostavi ta norija, ki jo ima človek v sebi. Ohranjati to čez cel mesec je bil izziv.
Gašper Markun
Liki niso kompleksno zasnovani, ostanejo nekako na površini, situacije jih karakterizirajo, a na ta način film dobro deluje…
Najtežje je bilo, da se ohranjaš. Že zdaj, če gledam osebno ali pa Timona s temi psihopatskimi pogledi, ne vem, kako je takrat to ven prišlo. In si res moral priti do te točke, da si res tako gledal, sploh v teh bližnjih planih, ko se izpostavi ta norija, ki jo ima človek v sebi. Ohranjati to čez cel mesec je bil izziv.
Igrate kar vzkipljiv lik. Ali vam je bilo kdaj težko na snemanjih, vam je kdaj zmanjkalo energije? Sploh, če ste dostikrat ponavljali …
Ne. Je pa res, da si kdaj porabil 2–3 posnetke, da je Dare potrdil, da si zdaj v določeni točki. Situacije, da se konsistentno držimo svojega lika v sekvenci, ki se dogaja. Zelo mi je všeč, da je v filmu prikazan problem drog, saj te pristnosti ne vidimo na slovenski sceni. Mladi, kokain, gandža. Posledično pa to pomeni, da moraš ti kot igralec te posledice ponazoriti brez kakšnih koli substanc, ki so tukaj prikazane. Sam moraš vedeti, kako se večer odvija. Recimo prizor, ko mi razbijemo te modele, vzamemo keš, pridemo do kokaina … Kot sami veste, se to snema razdrobljeno. Morali smo paziti, da smo v neki točki na določeni stopnji, ki jo bomo morali v naslednjem prizoru preseči.
Kaj je bila vaša najboljša izkušnja na snemanju?
Ekipa. Predvsem entuziazem vseh nas, za večino je bil film prvenec. Videla se je ta srčnost in povezanost med ekipo. To mi je najbolj v spominu, ker smo se res zelo zbližali.
Kako pa gledate na nasilje pri mladostnikih? A bi tukaj lahko govorili o potenciranju ali ste vam zdi, da je nasilje res tako prisotno?.
Jaz bi rekel, da je nasilja ogromno. Sploh v okolju, iz katerega jaz prihajam. Ko sem kot mulec, 18-letnik, prihajal v Kranj in sem bil v krogu teh ljudi, ki jih mi v filmu predstavljamo. Jaz sem bil večkrat priča tem pretepom, tudi sam sem bil tepen. Mislim, da tu ni nikakršnega pretiravanja.
A ste bil tudi v nasprotni vlogi?
Ne, nikoli nisem imel potrebe tepsti človeka. Mislim, da je tega nasilja ogromno, ampak je prikrito in se dogaja v zakotnih ulicah, tako da z njim v centru Ljubljane res nimamo stika. Mogoče enkrat, dvakrat na leto vidimo v Ljubljani dva, ki se stepeta. V teh nekih beznicah pa je, po mojih izkušnjah, nasilja nenormalno veliko.
Najlepša hvala!
Ostrenje pogleda: Začeli bi pri tem, kar je omenil Gašper. Vaš lik prvotno ni bil mišljen kot Štajerec. Čigava zamisel je bila, da to postane?
Timon Šturbej: V bistvu je bila to režiserjeva zamisel. Za to sem mu zelo hvaležen, saj bi v nasprotnem primeru lahko izpadlo grozno. Uradno je bil lik Želeta pisan kot Ljubljančan z nekimi balkanskimi koreninami, potem pa je Dare (Štante, režiser) v zgodnjih fazah vaj preko pogovora z mentorjem prišel do ideje, da bi bil Štajerc. Za to odločitev sem vesel tudi, ker se mi zdi, da s tem lomimo določene stereotipe v slovenskem prostoru.
Pisali ste biografije likov. Kakšna je bila vaša, iz česa ste črpali?
Moja biografija je bila čisto fiktivna. Večinoma sem prepustil intuiciji in črpal iz podobnih primerov in meni osebno poznanih zgodb.
Ste imeli tudi igralci kakšne zamisli o tem, kakšni naj bi ti liki bili? Kako ste se potem, v času priprav, odmaknili od osnovne ideje?
Odmaknili smo se točno s to odločitvijo, da smo spremenili Želetov izvor, kar je vplivalo na spremembo podobe Želeta.
V filmu je veliko prizorov z drogo. Kakšne priprave ste imeli, kako je bilo odigrati stanje zadetosti?
Nekih posebnih priprav ni bilo. Igranje opojnega stanja, pa naj bo to alkohol ali kakšna druga droga, je vedno rizičino. Osebno me je skrbelo, ali je kdaj preveč. Hitro lahko zapademo v to, da se trudimo preveč igrati neko stanje in tako izpade umetno. Ko sem videl film, sem bil pomirjen. Če podam konkreten primer, me je skrbel prizor v avtu. Ko drugi trije zaspijo, vozim avto po tisti nori zabavi. Tukaj sem dosti razmišljal, kako daleč iti. Po občutku sem si mogoče upal malenkost pretiravati, kar izpade na nek način komično. Inspiracija mi je bil tudi film Paula Thomasa Andresona Inherent Vice (2014), kjer Joaquin Phoneix vzame pet različnih drog. Za pripravo sem gledal, kako igralec takšnega kalibra to odigra.
Matej je omenil, da ste vsi želeli biti Luka, ko ste dobili scenarije. Kako je prišel potem ta preskok do Želeta?
Najtežje mi je bilo izklopiti možgane in biti bolj impulziven. Ko pa smo prišli do točke, da smo nehali razmišljati, se kastrirati in cenzurirati, smo vsi hitro našli bistvo.
Timon Šturbej
Jaz osebno nisem imel te intence. Je pa res, da si tudi Žele nisem želel bit. V začetku sem se najbolj videl v Andreju, predvsem po svojem habitusu. Ali pa kot Niko. Začeli smo zelo odprto – Dare je izbral ekipo, še preden je določil vloge. Do njih smo, preko improvizacij, prišli tekom prvih vaj.
Kaj vam je bilo najtežje v tem filmu? Ali ste kakšno sceno velikokrat ponavljali?
Največ smo ponavljali tam, kjer nismo pričakovali zapletov. Sploh moj prvi prizor, pred zavodom, kjer pokličem Andreja dol in imava dialog. Ko smo vadili ta prizor, ni nikoli bilo težav. Snemali smo zjutraj, ko smo bili vsi utrujeni, v najinem prizoru pa je bilo dosti dialoga, sploh jaz sem veliko govoril, kar je bilo nasprotno situaciji, ki sva jo igrala. Z Daretom sva imela težavo priti do nečesa, ampak potem se je rešilo.
Ali vas kdaj moti, da veliko ljudi označi film za LGBT film?
Ne, ne vem, zakaj bi me. Sicer ni tipičen LGBT film, sploh ne v prvi vrsti, ampak se mi pa ne zdi nič narobe, saj je to tudi ena izmed tem v filmu.
Kako pa gledate na nasilje med mladostniki in uporabo drog?
V političnem smislu se mi zdi, da veliko boljše funkcionirajo sistemi, ki jih ima Skandinavija, torej sistemi, ki so dekriminalizirali droge in ne nastopajo s prohibicijo, s tem pa dajejo odvisnikom varno okolje za uporabo. Sočasno pa veliko vlagajo v programe rehabilitacije. Osebno vem, da je problem drog vedno bolj razširjen med mladimi, bral sem tudi lestvice. Slovenija je po uporabi drog kar visoko uvrščena. To se mi zdi kar problem. Veseli me, da film obravnava tudi to tematiko. Ne vem pa, kako bodo mladi to dojeli, ali jim bo to nek ‘super wow’ ali pa se bodo poglobili, raziskovali, prevpraševali.
Kakšen vam zdi odziv na film?
Zelo nepričakovan. Zelo pozitiven … super, skratka.
Kaj ste odnesli od Posledic?
To je bila moja prva večja vloga v celovečercu. Film me je soočil s trajanjem snemanja in posameznih posnetkov ter sestavljanje celote. Ker se filma ne snema kronološko, dosti se skače, je izziv obdržati pregled nad celotno dramaturgijo lika. Pa tudi, da sem si upal iz lastnega habitusa …
Če se dotaknemo še vaše vloge v filmu Ne bom več luzerka!, kaj vam je dal ta film?
Bilo je drugače, tam je bilo manj snemalnih dni (zame). Tudi lik Sebe je bil drugačen kot lik Želeta. Osebno sem odnesel eno lepo izkušnjo. In super ljudi sem spoznal, pri obeh filmih.
Kako pa je bilo igrati takšnega nasilneža (v Posledicah)?
Težko. Niti ne tako težko igrati nasilneža kot posvojiti mentaliteto fanta, ki je v odraščanju podvržen takšnim okoliščinam. Super je bilo, ker smo veliko vadili. Najtežje mi je bilo izklopiti možgane in biti bolj impulziven. Ko pa smo prišli do točke, da smo nehali razmišljati, se kastrirati in cenzurirati, smo vsi hitro našli bistvo.
Gašper je rekel, da je črpal iz svojega okolja, iz Kranja. Kaj pa vi, ste črpali iz Maribora?
V bistvu ja, jaz sem Mariborčan. Črpal sem iz vzorcev, ki sem jih gledal v odraščanju med vrstniki in med starejšimi.
Ostrenje pogleda: Gre za poseben magistrski projekt Darka Štanteta, pri katerem Akademija za gledališče, radio, film in televizijo – kot je to običajno v praksi – ni producent filma. Kako se je v produkcijo vpletla Temporama?
Andraž Jerič: Ne vem povsem točno, kako se je to zgodilo znotraj Akademije. Dare je diplomiral iz socialnega dela, nato se je vpisal na magisterij filmske režije in tam začel razvijat svoj magistrski projekt. Ko se vpišeš, moraš oddati tudi sinopsis za projekt. Na začetku je razmišljal, da bi posnel dokumentarni film, potem ga je njegov mentor za scenarij Miroslav Mandić prepričal, da posname celovečerni film. Mentor za režijo mu je povedal, da Akademija še nikoli ni delala celovečernega filma – s sredstvi, ki jih Akademija dobi od Slovenskega filmskega centra, načeloma to ne gre – in da bi bilo za projekt boljše, če najde zunanjega producenta. Akademija ni odigrala vloge koproducenta, ker z javnimi sredstvi na trgu ne more nastopiti v vlogi producenta, je pa film podprla kot Darkov študijski film. Da smo imeli njihovo podporo, je bilo super.
Kako bi opisali delovanje Temporame?
Ustanovili smo jo na začetku leta 2013, namenoma kot društvo, ker nam je bilo pomembno, da se povezujemo z vrstniki, ki delajo filme. S številčnostjo smo želeli dobiti na moči, sposobnosti in prepoznavnosti. Članstvo se sicer vedno spreminja, zdaj nas je 18 iz različnih sfer – večinoma režiserji, scenaristi, snemalci itn. Nismo se organizirali kot podjetje oziroma navadna produkcijska hiša, ampak kot društvo, da lahko delamo stvari kolektivno, horizontalno. Ne delamo projektno, ampak imamo znotraj društva krožek, sekcijo, ki je namenjena samo scenaristom, tako kot nekakšna Scenarnica. Drug drugega opogumljamo in si pomagamo.
Se je tako lažje prijavljati na razpise?
Vsekakor. Imamo upravni odbor, v katerem sva z Jerco (Jerič) predsednik in podpredsednica. Tako sva zastopnika društva in s tem producenta. Opraviva večino produkcijskega dela.
Kakšna je vloga Temporame pri filmu Posledice (2018)?
Začelo se je tako, da je Dare prišel do naju, ker je Jerca ravno takrat študirala produkcijo na drugi stopnji. Miran Zupanič (mentor za režijo) ju je povezal. Prebrala sva scenarij in bil nama je zelo všeč. Prijavili smo se na razpis za režijske prvence in začeli delati. Na Festivalu slovenskega filma pred dvema letoma smo izvedeli, da smo bili na razpisu uspešni. Glavne igralce je imel Dare takrat že izbrane. Opravili smo casting za vloge drugih fantov iz Zavoda, staršev, vzgojiteljev itn. Decembra so začeli z vajami, producenta sva vmes iskala celotno ekipo od scenografov, kostumografov do skrbnika materiala, treba je bilo poskrbeti za lokacije. Res je bilo veliko dela.
Je bil Zavod pripravljen sodelovati?
Absolutno ne. Zavod bi morali za potrebe snemanja v celoti zapreti. Težko je bilo najti alternativo Zavodu – gledali smo samske domove … Film smo poleti posneli v Dijaškem domu Vič, saj je bil takrat skoraj prazen. Najbolj zahtevno je bilo iskanje lokacij. Če imaš dovolj denarja, zaposliš location managerja (iskalca lokacij). Lokacije sva iskala s scenografko Špelo Kropušek. Zanjo in za kostumografko Ino Ferlan je bil to prvi celovečerni film kakor tudi za marsikoga iz ekipe.
Kaj je bilo s producentskega gledišča najtežje na samem snemanju?
Snemanje je vedno težko, ker je fizično naporno. V povprečju delaš 14 ur na dan.
Treba je usklajevati prisotne na snemalnem mestu …
Da. Ampak iz producentskega vidika je snemanje najlažji del, če si se nanj dobro pripravil. Ko hkrati usklajeno dela 60 ljudi, gre vse kot po maslu.
Kako pa rešujete situacije, ko ne gre vse kot po maslu? Recimo Gašperja Markuna je na snemanju ugriznil pes …
Ja, pelješ ga v Klinični center in čakaš, da pride nazaj (smeh).
In malo premestite dneve?
Pravzaprav smo izgubili le pol dneva. Ker je moral na roki nositi obliž, ki ga v prejšnjem prizoru po snemalni knjigi ni imel, smo imeli še največ težav s kontinuiteto. Sposobnosti reševanja podobnih situacij se sčasoma priučiš. Imeli smo veliko srečo z vremenom. Najtežja naloga producenta je dobiti denar in vse organizirati, na snemalnem mestu ni tako težko.
Nam lahko več poveste o kadru, ki ste ga morali posneti naknadno? Gre za zadnjo podobo filma, za katero ste v ekipi sredi snemanja ugotovili, da ste jo pozabili posneti.
Tega pa ne smem povedati.
Matej Zemljič je baje odlično odreagiral …
To veliko pove o Mateju in njegovi metodi. Prizor s podgano na stranišču smo snemali sredi meseca, ko smo še bili v Dijaškem domu. Med snemanjem je montažerka Sara Gjergek pregledovala material in že sestavljala strukturo. Z Darkom sta ugotovila, da bi za bližnjim planom, v katerem Matej prižge cigareto, potrebovali še njegov total. A v Dijaškem domu nismo mogli več snemati, saj se je začelo šolsko leto in so začeli prihajati dijaki in študentje. Težavo smo rešili tako, da je asistent scenografije položil ploščice na površino, veliko 4 m², in jo postavil v hišo Andrejeve družine. Šlo je za zadnji kader filma in sploh zadnji kader, ki smo ga posneli. Ker je Matej diametralno nasproten svojemu liku – redkokdaj se zabava, pred filmom nikoli ni prižgal cigarete –, mu ni bilo lahko. V prvem poizkusu snemanja zadnjega prizora filma smo se namučili.
Verjetno je bil zanj še posebej težak prehod s snemanja prizorov s povsem drugačnim dogajanjem?
Tisti dan smo prizoru, v katerem Matej vrže podgano v straniščno školjko, namenili 4 ure. Toliko časa smo snemali, ker je bilo načrtovanih več kadrov. Takrat je bilo Mateju lažje, ker se je lahko povsem posvetil snemanju tega prizora. Manjkajoči kader smo snemali po prizoru, v katerem Matej zabriše krožnik z jedilne mize.
Gre za prizor z začetka filma.
Tako je, zato se je po njem moral za pol ure zapreti v sobo, da bi se ‘spravil’ v stanje lika, ki je ravno nekoga ubil. Medtem ko so ga mazali s krvjo, je bil v svoji metodi. Zelo impresivno.
Z igralci pa sem res zadovoljen, nihče me ni razočaral. Bili smo povsem pripravljeni. Za vloge mladih iz Zavoda smo izvedli veliko avdicij. Ugotovili smo, da naturščik težko igra takšno glavno vlogo in zdrži tempo vseh pet tednov snemanja. Zaradi tega smo gravitirali k akademskim igralcem.
Andraž Jerič
Težite k snemanju po kronološkem zaporedju ali snemalni načrt prilagajate glede na lokacije?
Vsekakor ga prilagajamo lokacijam, ker se tako izognemo velikim stroškom. Znotraj snemalnega dne želimo imeti čim manj premikov.
Ugotavljate, da je vseeno dobro imeti profesionalce v ekipi?
Seveda. Nikoli več ne bom opravljal dela iskalca lokacij. Z igralci pa sem res zadovoljen, nihče me ni razočaral. Bili smo povsem pripravljeni. Za vloge mladih iz Zavoda smo izvedli veliko avdicij. Ugotovili smo, da naturščik težko igra takšno glavno vlogo in zdrži tempo vseh pet tednov snemanja. Zaradi tega smo gravitirali k akademskim igralcem. Drugi na avdiciji so bili tudi dobri, a smo bili skeptični predvsem glede tega, ali bo kandidat zmogel nositi lik v sebi od začetka do konca snemanja.
Kako oceniti, koliko časa na snemanju potrebujete za nek kader, prizor?
To je načeloma delo asistenta režije. Sposobnost ocenjevanja, koliko časa nastaja nek kader, pride z izkušnjami, z vajo. Nekajkrat premalo časa v snemalnem dnevu nameniš prevozu ali kosilu in se naučiš (smeh).
Kako so vas obravnavali v Torontu, v katere kategorije so vas uvrstili?
Uvrstili so nas v kategorijo ‘Discovery’. Ta ni namenjena izključno prvencem, ampak tudi novim, svežim filmom iz celega sveta. Drugače je predstavljati film v tujini kot v Sloveniji. Pri nas, recimo tukaj na festivalu, je le eden od slovenskih filmov, ki je boljši ali slabši od drugih slovenskih filmov. V tujini si nekdo iz Vzhodne Evrope in te to definira. Oni to razumejo kot žanr, ki ga pojmujejo malce slabšalno. Posledice večkrat označujejo tudi za LGBT film … Zdi se mi, da Američani dajejo veliko na perečo družbeno problematiko, vsaj na površju, ne nujno zares …
Ta kategorizacija je pač prikladna, mar ne?
In že meji na komercializacijo, ker je takšno označevanje zdaj popularno. Oznake ‘LGBT’ se sicer ne branimo, ampak ni povsem deskriptivna. Posledice vidijo kot film iz Vzhodne Evrope o LGBT temi in takšnih filmov ni veliko. Drugače se pač diferenciraš. V Sloveniji bi nas lahko definirali tudi kot mladinski film, tam pa velja že za arthouse film.
Kako gledate na nasilje, ki prežema film?
Zdi se mi, da je eden ključnih elementov filma – ne bi ga vključil manj.
Ne mislimo, da ga je preveč, ga pa prežema.
Zame je nasilje polovica filma. V njem se pojavi tako eksplicitno kot implicitno nasilje, sistemsko, medvrstniško …
V kolikšni meri je nasilje, kakor je prikazano v filmu, prisotno v Sloveniji?
Ne vem zares.
Izhajate iz Ljubljane?
Tako je. Matej prihaja iz predmestja Ljubljane in je dejal, da je bil zanj to čisto nov svet. Darko je igralce med pripravami peljal med mladoletne prestopnike.
Koliko časa so se družili z njimi?
Eno popoldne.
Fantje iz Zavoda so seveda z veseljem delili svoje anekdote?
Za njih je to del identitete, tako kot se zaporniki tetovirajo. Gre za neko častivrednost. Tako kot Žele razlaga, da ga bodo ‘strpali’ v Radeče, s čimer se ponaša.
Ste jim že pokazali film?
Niso ga še videli, imamo pa v načrtu projekcijo.
V filmu so vzgojitelji prikazani kot nemočni. So karikirani?
Zelo očitno je, da je Darko v like vzgojiteljev vnesel veliko svojih izkušenj. Film je nastal iz razočaranja nad sistemom, ki samo poglablja probleme. Posledično naj bi tudi zaposleni v zavodih sledili brezizhodnosti, naveličanosti … Tako postanejo nezainteresirani, v najboljšem primeru le nemočni. Določena mera karikature je prisotna, da se problem bolje izpostavi. Če bi vzgojitelji le hodili po hodniku in ničesar povedali, njihova nemoč ne bi bila tako izrazita. Včasih je treba nekatere stvari malo karikirati, kar smo storili tudi pri starših …
Ali potencirati?
‘Potenciran’ je bolj primeren izraz kot ‘karikiran’. Zmožnost poistovetenja z liki izhaja iz pristnih Darkovih čustev.
Kako ste zasnovali estetsko identiteto filma?
Darko je veliko sodeloval z direktorjem fotografije Rokom Kajzerjem Nagodetom. Tudi zanj je to prvi celovečerni film. Zelo zgodaj je bila prisotna ideja, da je film v večini posnet iz roke, kar morda izhaja iz prvotne zamisli o filmu kot o dokumentarcu. Tako direktor fotografije vzpostavi veristično, dokumentaristično sliko, z izjemo določenih trenutkov – na sodišču in pri starših je kamera namenoma statična. Rok se je dela z lučmi lotil minimalistično, saj smo jih na snemanju imeli pol manj, kot jih je po navadi prisotnih na snemalnih mestih.
Kar pripomore k prepričljivosti filma.
Seveda. Sliko so v fazi postprodukcije namerno nekoliko ‘uničili’, da bi izgledala še bolj sprano in zrnato. O tem smo se veliko pogovarjali že decembra prejšnje leto (snemati smo začeli avgusta). Od decembra do julija smo imeli priprave, med katere so sodili tudi ogledi filmov, kot na primer Mi, otroci s postaje Zoo (Wir Kinder vom Bahnhof Zoo, 1981). Film je bil vizualna referenca, za katero smo presodili, da je malo pretemna. Tematskih referenc je bilo več, mednje sodijo Mularija (Kids, 1995) Larryja Clarka, dela bratov Dardenne zaradi njunega pristopa k kameri.
In naturalistične igre. Bi želeli še kaj dodati?
Ne vem. O projektu zadnje dva meseca res veliko govorim in mi že malo zmanjkuje besed (smeh).
Najlepša hvala!