Praksa in pedagogika kritike kratkega filma
V četrtek 17. avgusta je Peter Žargi v sklopu festivala FeKK moderiral omizje, ki so se ga udeležili mentorji treh filmsko-kritiških delavnic: Muanis Sinanović (Ostrenje pogleda), Vitja Dominkuš Dreu (Do zadnje besede) in Leonardo Goi Moro (The END). V individualnih predavanjih so delili svoje izkušnje prakse in pedagogike kratkega filma nato pa še skupaj debatirali za okroglo mizo.
Omizja se je na vroče dopoldne udeležila polna predavalnica zavzetih poslušalcev. Razprava je trajala dobre tri ure, med katerimi ni nikomur pojenjala koncentracija. Ob osvežilni limonadi, s katero so postregli med odmorom, ni manjkalo svežih pogledov na slovensko filmsko-kritiško sceno. Prijetno vzdušje je mrgolelo od medsebojnih komentarjev, ki so razkrili celo več kot med okroglo mizo samo. V občinstvu so se združili tako uveljavljeni filmski kritiki kot mlajši navdušenci.
Dogodek je otvoril Leonardo Goi Moro, s citatom Andréa Bazina: ”Festival, viden kot religiozni dogodek.” Nadaljeval je z opisovanjem poteka festivalov, ki jih je zaradi ekstaze in zasvojljivosti primerjal z drogami. Potem pa je razgreto nadaljeval o pomenu razlikovanja med marketingom in kritiko: kritiki niso podaljšek marketinga. Njihova naloga je pisati kritične, disciplinirane in pravične tekste. Kot primer zabrisanih mej, ki so se začele pojavljati v industriji, je navedel eno izmed premiernih projekcij filma Barbie, kamor so bili povabljeni izključno influencerji – javno sfero tako preplavijo neutemeljena mnenja, ki pogosto nimajo prave teže. Kot še enega izmed primerov je omenil konflikt interesov: kaj se zgodi, ko se kritikom ponudijo zastonj promocijski izdelki? Svoj del predavanja pa je zaključil z inspiracijskimi sporočili. Kritiki naj bodo proaktivni. Njihov cilj je zainteresirati ljudi, delovati kot distruptivni glasovi in pomagati mediju rasti. Predvsem pa naj ostanejo radovedni.
S predavanjem je nadaljeval Muanis Sinanović, ki se je osredotočil na pomen poučevanja. V mladosti se je pogosto spraševal, kako se sploh lahko poučuje nekaj, kot je poezija. Šele, ko je sam postal mentor, pa je ugotovil, da mu ni treba poučevati pisanja, mladi to že znajo. Njegova vloga je brati njihove kritike in jih motivirati ter stimulirati za ustvarjanje. Potem je s poslušalci delil misel, da je pri kratkih filmih treba razumeti njihov poetični pogled. ”Kratki filmi so podobni poetičnemu načinu mišljenja.” Na tej točki je strastno svetoval branje poezije. Za zaključek pa je dodal, da je dandanes že ”mainstream” biti kritičen, zato je treba biti kritičen do kritike.
Nenazadnje je besedo prevzel Vitja Dominkuš Dreu in poslušalce uvedel v zakulisje delavnice pisanja filmskih kritik Do zadnje besede. V sklopu dveh mesecev je mladim udeležencem omogočenih osem različnih ur predavanj in vaj. Delavnica združuje gledanje filmov, predavanja uveljavljenih profesionalcev s področja filmske kritike in pogovore z mentorji ter drugimi soudeleženci. Glavna ideja je poskušati razviti kritično misel in se ne zadovoljiti prehitro. Svetoval je, naj se čim bolj pogosto vračamo k že nastalim besedilom in se o jih še naprej prevprašujemo.
Po odmoru so govorci pristavili stole v krog ter se poglobili v razpravo o kratkem filmu. V njem so prepoznali občutek svobode, ki ga najdemo v poeziji. Hkrati pa opozorili, da filmi postajajo vedno daljši. In daljši filmi vedno bolj popularni. To so povezali z idejo kapitalizma: ljudje so navajeni razmišljati na način daljše forme, večje potrošnje.
Dotaknili so se še ene problematične strani okolja kratkih filmov: kje živijo po festivalih in zakaj imajo tako kratko življenjsko dobo? Sledile so omembe piratstva, kinotek, ki zavračajo kratke filme, in iztoka denarja, ki se ne vrne filmskim ustvarjalcem.
Omizje se je koncu približalo z opazkami, da je pri filmskih kritikah najtežje najti pravo razmerje med analizo in vsebino filma. Najlažje je namesto mnenja le povzeti vsebinsko dogajanje. Kritiki naj bi bili umetniki s sebi lastnim stilom in idejami.
Sinanović je poetično povzel, da kratki filmi širijo naš pogled in nam dajo idejo o tem, kaj film lahko je.
Po dobro zasluženem aplavzu se poslušalci še lep čas niso zganili s svojih stolov. Kljub času kosila so bili željni slišati še več. Vladal je občutek, kot da je na ustnicah tako govorcev kot poslušalcev ostalo še veliko neizgovorjenega. Urnik festivala je tekel dalje, naslednje projekcije so že pričakovale gledalce, zato se je omizje postopoma razšlo, ali pa vsaj prestavilo v druge prostore. Zagotovo pa je, da bo debata še dolgo ostala živa v glavah vseh, ki so bili prisotni.