Ko je jok nerazpoznaven zven
Jok, jok, jok. Za nekoga, ki se je povsem odpovedal rabi svojih čustev in obstaja v življenju zgolj kot ohišje za svoje srce, ohišje, ki ga ima v nadvladi izključno logika, je jok nerazpoznaven zven. Hlipanje in dretje na ves glas za tako osebo ne predstavlja nobenega problema – razen če jo samo doma sredi noči zbudi iz sosednje sobe. Ta nadležen pripetljaj v filmu Dojenčkove brce (BabyThump, 2021) zleze pod kožo zakoncema Marie in Donniju in ju dvigne iz že tako toge, speče drže.
Desetminutni film se zadržuje v okviru ene same lokacije: v elegantni, skrbno in pusto urejeni meščanski hiši, v kateri ni nobenih sledi otrok, oziroma še huje – nobenih sledi kakršnekoli osebnosti. Ni čudno, da sta zakonca zbegana glede izvora hrupa, ki ne more biti mačka, ne pes, ker ne dela ”how, how”; niti dojenček, ker kot pravita: ”We don’t have a baby. Do we?”
Ker sta pač že budna, se odločita preiskati, ali bi morda to res lahko bil dojenček (ki je morda njun ali pa tudi ne). Absurdnost tako zgodbe kot skoraj nemogoče brezčutnosti, ki jo z odliko in do trzajoče ustnice natančno uprizorita Kathryn O’Reilly in Derek Ellwood je v kinodvorani izzvala kolektiven krohot.
Dojenčka se v filmu nikoli ne vidi, čeprav gledalec že od samega začetka ve, da je ves čas tam – ker joka. Za Marie in Donnija pa se misteriozna groza šele pričenja. Njune deadpan geste in reakcije so kljub svoji delikatni komaj-zaznavnosti vodilo zgodbe. Zakonca sta redkobesedna in monotona, a so ravno zaradi tega njune kot ping pong ritmične replike še toliko bolj udarne.
Daljši statični posnetki se v kombinaciji s skakajočo montažo prelevijo iz resnobnih v komične. Kadri preskakujejo gibanje, tako da se zakonca zgolj pojavita na novi lokaciji – to poudarja tudi namenoma popraskan in uničen filmski trak, ki platno obarva črno tudi za več kot sekundo. Ravno ta nenaravna statičnost v filmu simbolizira siljenje k zadržanosti. Zaradi jasne ter simetrične kompozicije film deluje hladno in odtujeno, a ravno s tem duplicira preciznost, s katero svoja čustva krotita glavna protagonista.
Režiser in scenarist Ian Killick se v filmu mojstrsko poigra z grozljivim žanrom in napetostjo, v metaforo katerega je preoblekel kritiko britanskega med-človeškega odnosa, ki je značilno zatrt in hladen. Killick s čudaško naravo zakoncev, ki naj se zdi še tako neverjetna, zgolj dvigne ogledalo čustveno represivni kulturi.