Piše se leto 1941. Pomlad je. Narava je polna življenja, prav tako od življenja kipijo protagonisti v nedavnem filmu staroste Nabuhika Obayashija. Pa vendar se vsak po svoje hkrati tudi tiho poslavlja od nje. Vstop Japonske v vojno in s tem hipni prehod najstnikov v svet odraslosti je namreč neizbežen. Kakšna pa je ob vsem tem vloga žensk v tradicionalni japonski družbi?

V filmu se o tem sprašuje celo ena glavnih protagonistk, Minako, ki svojega zdravnika vpraša, kakšna je njena vloga. Ta ji odgovori, da so ženske na svetu z namenom ustvarjanja potomstva, a v Cvetu mladosti (Hanagatami, 2017) se trditev izkaže za popolnoma kontradiktorno.

Cvet mladosti (Hanagatami, Nobuhiko Obayashi, 2017)

Film je prepleten s simboliko, v ospredje katere stopata protagonistki Keiko in Minako.
V času prvih srečanj z glavnim junakom, Toshihikom, sta obe v belih oblekah, ki na simbolni ravni izražata deviškost, nedostpnost in nedotakljivost. Njuni obleki sta beli samo v fazi spoznavanja protagonistov med seboj, nato pa je razlika med Keiko in Minako čedalje bolj očitna. Keiko v primerjavi z neozdravljivo bolno Minako pridobiva na moči, medtem ko Minako počasi bledi.

Naraščajočo razliko lahko zaznamo tudi na čustveni ravni. Tako Keiko kot Minako sta globoko v sebi ranjeni zaradi izgube njima drage osebe. Njuno trpljenje je simbolno povezano z motivom krvi.

Rdeča je kri, ki zbudi krvavi spomin na preteklost, v katerem obstane Keiko. Oblečena v živo rdečo obleko, bosa, z rdeče nalakiranimi nohti na nogah in masko na obrazu, med plesnim nastopom ob spremljavi svojega moža, čelista, prvič zakrvavi iz prsta. V trenutku, ko krvavenje opazi, se onesvesti, enako pa podoživi vsakič, ko so spomini na pokojnega, v vojni preminulega moža, preintenzivni.
Ker izgube nikakor ne zmore preboleti in se vrniti v trenutno življenje tik pred izbruhom vojne, je prikazana kot vampirka, ki potencialnim snubcem skuša izsesati kri.

Niti Minako, njena varovanka in hkrati Keikina svakinja, nima razloga za uživanje v življenju. Poleg bolehanja za neozdravljivo tuberkulozo, ki je v filmu prikazana zelo potencirano (Minako ob poslabšanjih namreč v curku bruha kri), tudi njo globoko v mislih preganja pokojni brat, častno preminul v vojni s Kitajsko. Tako zaradi svoje bolezni kot nezmožnosti posloviti se od ljubljene osebe, tudi ona v filmu živi na nek način paralelno življenje, odmaknjeno od skorajšnje vojne.

Občutek odmaknjenosti obeh protagonistk še podaljša igranje gramofonske plošče, Bachove Suite št. 13, kar Keiko zopet poveže s pokojnim možem in jo hkrati dodatno odtuji od sedanjega trenutka.

Prijateljici Chitose in Akine za razliko od Keiko in Minako nista obremenjeni z vojno izkušnjo, zdi se, da tudi njun spomin ne. Chitose je večkrat prikazana kot nekdo, ki zna živeti trenutek. Slednje skuša ujeti na fotografije in kadar jo vidimo, okrog vratu nosi fotoaparat.

V zgodbo se vpletejo tudi elementi seksualne privlačnosti, erotike in med sabo se začneta prepletati ženska in moška energija, gonilo katere je prepovedana sla.
Omenjene elemente idealizirano zajame prizor, ko Chitase in Akine zavežeta bel samurajski trak okrog glave Toshihiku in prijatelju Ukaiu. Sledi simbolni poljub na sredino čela, kjer se intenzivno rdeča šminka razmaže v odtis rdečega kroga, simbola japonske zastave. Prizor na lep način združuje ljubezen med moškim in žensko na eni z ljubeznijo do domovine na drugi strani. Samuraja sta simbolično pripravljena na vstop v vojno.

Kljub temu, da v filmu večkrat dobimo namige o tem, da biti samuraj pomeni biti heroj, nikoli jasno ne izvemo, kaj se ob skorajšnjem nastopu vojne dogaja v glavah moških protagonistov.
Edini, za katerega je jasno, da je odšel v vojno, je profesor. Razredni norček, Aso, dezertira, prav tako zaradi hibe ne rabi oditi Kira. Drugačno pot izbere Ukai, ki se raje kot za smrt v vojni odloči za častni skok s pečine na gori Tategami.

Iz ust ostarelega Toshihika izvemo, da je bila njegova mladost v vojnem času kakor igra skrivalnic. Umre večina mladih – ženske, ki so med vojno pobegnile v spomine, in moški, ki so konec svojega življenja raje kot drugim prepustili sebi. V ozadju igra Bachova Rapsodija za umrle.