Predsodki

Ustava Republike Hrvaške (Ustav Republike Hrvatske, 2016), podnaslovljena kot Ljubezenska zgodba o sovraštvu (Ljubavna prića o mržnji), je pogumen projekt o dandanašnji Hrvaški. Pogumen, ker hrvaški družbi nastavlja ogledalo in izpostavlja nizkotne, a vseprisotne resnice. Dandanašnji zato, ker država v očeh režiserja in soscenarista Rajka Grlića nikoli ni zares stopila v korak s časom – ali pa vsaj pokazala dovolj družbeno-politične volje, da bi to poskusila. Iskanje nove, postjugoslovanske identitete se je sprevrglo v paradoks, kjer se zavoljo motiva ustvarjanja prihodnosti vrača v preteklost, nacionalna zavest pa se gradi na elementih »temne strani« narodne zgodovine. Tako je 25 let po razglasitvi samostojnosti še vedno v tranziciji, ujeta v natanko tiste vzorce preteklosti, ki jih je z odcepitvijo od nekdanje skupne države želela preseči.

Tak kontrasten odnos je avtor prenesel tudi na svoje like. Vjekoslav Kralj – Vjeko (Nebojša Glogovac) je človek nasprotij: je glavni antagonist in glavni protagonist. Je profesor zgodovine, pa tudi zaslepljen nacionalist – sin ustaša. Je nekdo, ki je zaradi svoje spolne usmerjenosti marginaliziran in demoniziran, hkrati pa sam marginalizira ter demonizira pripadnike etničnih manjšin. Po spletu okoliščin se je primoran zbližati s svojima sosedoma, zakoncema Majo in Antejem Samardžićem, medicinsko sestro »pravega« in policistom »nepravega«, srbskega porekla. Slednji se mora, če želi obdržati službo, naučiti Ustavo Republike Hrvaške. Zaradi disleksije poišče pomoč pri Vjeku, ki je njegovi ženi dolžan uslugo, in moška sta prisiljena v sodelovanje. To deluje kot metafora za sobivanje v širšem družbenem kontekstu – ljudje v naprednih družbah lahko legitimno zasledujejo svoje partikularne interese, ki pa so jih, vsaj v grobi teoriji, do neke mere prisiljeni prilagajati tudi družbenemu okolju, saj je to predpogoj za uspešno delovanje. V Grlićevi Hrvaški je drugače. Vjeko in Ante nista sposobna niti sodelovanja niti sobivanja.Še preden se dodobra predstavita, vsak pri sebi drugemu že nadeneta etiketo. Avtor napetost še stopnjuje, med njunimi srečanji gre celo tako daleč, da na tehtnico postavi osnovne zahteve francoske revolucije, temelja demokratičnih držav – si vsi zaslužimo biti svobodni in enaki, če se vsaj za bratstvo že zdi, da je na Balkanu pogojeno s krvjo? Je knjižica najvišjih zakonov le še množica črk na papirju?

Film razdvojenost glavnega lika prikaže še v eni luči. Glogovac je suveren tako v vlogi uglajenega intelektualca kot pri krhki Katarini, njegovemu pravemu jazu, in na platno izjemno pristno ter inovativno prenese večplastnost. Nadvse natančno je namreč moč spremljati tri različne osebnosti, združene v Vjeku. Kot profesor je zadržan, avtoritaren, kot transseksualec nežen, ranljiv, tretja osebnost pa je tista, ki se je ne zaveda, opazi jo lahko le gledalec, saj ima samo ta dovolšen vpogled v njegovo življenje. Razkrije se vsa dialektičnost njegovih družbenih vlog. Slednje se najbolje pokaže v prizoru, ko pri učenju ustave pomaga Anteju, saj jo mora ta kot predstavnik represivnega organa sodne veje oblasti sam obravnavati, razumevanje prebranega pa nato zagovarjati na izpitu. Že tako nenaklonjen situaciji, v kateri se je znašel, Vjeko izgubi še tiste nekaj taktnosti, ki preprečuje izražanje njegovih radikalnih stališč, in Ante se znajde pred nevihto obtožb, ker ni Hrvat. Ker je Srb. Četudi se je v domovinski vojni boril s šahovnico na prsih. Ker je kriv omadeževanja hrvaške krvi. Četudi se je poročil iz ljubezni. Družbena vloga patriota Vjeka zaslepi do te mere, da na Anteja zliva greznico, ki jo sopatrioti navadno zlivajo po njem in njegovi intimnejši družbeni vlogi, pogojeni z dejstvom, da ljubi moške. Ne uvidi, da s tem, ko brani lijepo našo domovino, tepta temeljna (ustavna) načela, ki jih je še nedavno ponosno razkazoval kot dokaz naprednosti in demokratičnosti, ter nenazadnje, da s tem pljuva v lastno skledo.

Film hrvaško družbo predstavi še v nekoliko širšem kontekstu. Bežno vlogo namreč nameni mladini, njen pomen za samo zgodbo pa se skriva sporočilu, ki ga nosi. Mladina v Ustavi ni stereotipno apatična in brezdelna, temveč je prikazana kot poligon, dovzeten za ideološke manipulacije, ki se ga danes, v času nestabilnih socialno-etnično-ekonomskih razmer še intenzivneje poslužuje vodilna hrvaška politična garnitura. Zmerljivke, ki letijo iz ust mladih fantov, mešajo komuniste, četnike, ustaše, jude in cigane, so nazorna posledica polresnic ter ponovnega pisanja polpretekle zgodovine.

Če Grlić glavnim junakom nameni srečen, morda celo nekoliko pretirano kičast konec, z zadnjim kadrom ne beži od resničnosti. Naključen in na pogled povsem običajen starejši možakar, s katerim se skozi zgodbo spoznamo, ko v hrano podtika steklo in jo nato nastavlja psom v parkih, v gipsu hodi navzgor po ulici rekoč: življenje teče dalje, resnični kriminal pa se sprehaja naokrog. Tokrat ga je kaznovala ulica, pa naslednjič?