Prekinitev ciklov konformizma in ignorance

Zaradi sodobnega načina življenja in vrednot se posameznik v kolektivu, četudi gre za intimnega, težje znajde in se lahko še bolj individualizira ter izolira. Ko se vezi v razmerjih pretrgajo, se le težko rešimo samote. Posameznik, ki se v dani situaciji znajde mora pristopiti k problemu in prekiniti konformizem in ignoranco. V filmu Gabriela Abrantesa Čudovite peripetije kamnite mladenke (Les extraordinaires mésaventures de la jeune fille de pierre, 2019) to stori banalen louverski artefakt, kamnita mladenka, ki je opažena le zato, ker stoji na poti do slavne slike Eugèna Delacroixa, Svoboda vodi ljudstvo. Abrantes v enem izmed intervjujev pove, da ga kot filmski subjekti vedno bolj zanimajo posamezniki, ki so se zaradi vse pogostejšega neuravnovešenega življenjskega stila in ritma, zatekli k samoponižanju in opustošenju in tako izgubil stik z družino, družbo ali pa s samim sabo. Podobno zgodbo doživlja zaradi nočne pekovske izmene odtujeni oče Erik, v filmu Fotrovske fore (En værdig mand, 2018).

Med muzejskim kipom in odtujenim očetom lahko kljub očitnim razlikam potegnemo vzporednice, ki pa so ključne pri razumevanju protagonistovega spopada z notranjo stisko. Erik se spopada z družinsko distanco, ki si jo je ustvaril. Ko ga režiser postavi lastni družini ob bok, je videti kot popoln Nezemljan, ki ritma najbližjih preprosto ne ujame. Ob nočnem delu mu družbo dela humoristični radijski program, ki kasneje v filmu služi kot nadrealistično subverzivni element. Ko posnemanje neokusnih šal in vaja lažnega smeha ne delujeta več, nadrealistične sile očeta prisilijo k reševanju problema. Zabaven radijski program se spremeni v poniževanje Erika. Ta radio razbije in se družini izpove. Razbit radio metaforično prikaže razbitje začaranega kroga konformizma in odpora do soočenja se s problemom, ki pa ima tudi korenine v toksični moškosti. Pod vplivom te, se lahko moški namesto k izpovedi čustev bližnjim zatečejo k samoizolaciji in opustošenju, saj zaradi strahu pred stigmatizacijo šibkosti ne upajo pokazati. Tako se Erik skriva pred lastno družino, da bi se lahko infiltriral v njihove pogovore, kar je za očeta, ki bi moral imeti iskren odnos z družino, zelo problematično. Avtor pa tu ne problematizira Erika kot inkompetentnega očeta, ampak družbeno stigmo do moških in očetov, ki niso sposobni držati breme cele družine na lastnih ramenih in tako spodbuja gledalca, da preseka začarani krog samoponiževanja in odpor do soočanja s problemom.

Tegobe kamnite mladenke pa bi lahko družbeno relativizirali, saj poleg notranjega bije tudi družbeni boj. Ko priljudni kustos sliko Svoboda vodi ljudstvo označi za enega izmed temeljev francoske revolucije, se mladenka odloči, da bo tudi sama revolucionarka. Aktivističnemu kustosu sledi iz muzeja do organiziranega protivladnega protesta. Kmalu spozna grenko resnico o svetu, polnem neenakosti in policijskega nasilja. Duhovno potrta in pretepena se vrne v muzej, kjer se spotakne, pade in razbije na stopnicah. Ob restavraciji jo obišče priljuden, a strahopeten artefakt Jean Jacques, ki ji očita prekršitev zlatih pravil muzeja. A prav ta prekinitev cikla ignorance je ključna v primerjavi kamnite mladenke s protesti proti policijskemu nasilju in sistemskemu rasizmu. Mladenka je bila spregledana v svoji izumetničeni banalnosti, a se je odločila da ubere revolucionarno in subverzivno iniciativo. Prekršila je zlato pravilo muzeja in tako prenehala z ignoranco do krivice v svetu. V svetu imamo državljani pogodbo z državo, ki nas z vsemi svojimi organi ščiti in nam daje blaginjo, mi pa moramo izpolnjevati svoje dolžnosti, se držati pravil. A kadar eden izmed zavezancev pogodbo prekrši, drugi razloga, da se je drži, nima. Ker se je v Ameriki policijsko nasilje nad temnopoltimi državljani stopnjevalo in je bila pogodba s strani države že zdavnaj prekinjena, je bil čas, da jo prekinejo tudi žrtve. Ob uspešni restavraciji se kamnita mladenko namesto vrnitve k brezpredmetnem muzejskemu vsakdanu poda v svet poln krivice z željo, da bo tudi sama nekoč vodila ljudstvo in dokončno prekinila cikel konformizma.