Pripoved kot strukturno bistvo in doživljajska odvečnost

Prvi slovenski celovečerec in gorniški film, V kraljestvu Zlatoroga (1931), popolno uteleša tisto staro rečenico, ki jo pogostokrat slišimo prav od gornikov, tj. da je “pot pomembnejša od cilja”. V filmu namreč spremljamo tri mladeniče (arhetipe delavca, kmeta in študenta) na njihovi poti proti Triglavu, na vrh katerega se tudi povzpnejo. Vrh Triglava je za fante bistvo njihovega popotovanja – kot je v gorniški logiki vrh gore vedno bistvo –, saj bi brez vrha, ki predstavlja njihov cilj, celotna izkušnja razpadla, torej brez svoje končne destinacije bila zgolj nesmiselno pohajkovanje. Strukturno gledano je torej vrh gore ključen za obstoj izkušnje gorništva, po drugi strani pa je za samo kakovost izkušnje, za sam doživljaj protagonistov pohodnikov zanemarljivega pomena. To film tudi jasno izpostavi, saj dejanskemu vzponu fantov po triglavski steni in njihovemu dosegu Aljaževega stolpa nameni relativno malo filmskega traku, prav tako pa ju npr. z bližnjimi plani ali drobci dialoga ne poskuša prikazati kot čustvenih vrhuncev, zaradi česar ima prizor, ko prispejo na svoj cilj, na gledalca nekoliko antiklimaktičen učinek.

Toda na nek način bi nam moralo biti že pred ogledom filma jasno, da je pot pomembnejša od cilja, kajti naslov filma je vendarle V kraljestvu Zlatoroga. V središču izkušnje fantov so torej lepote Triglava in podalpske Slovenije oziroma vse, kar fantje najdejo v tem kraljestvu na poti do vrha, ne pa sam vrh. In tudi v naši izkušnji, izkušnji gledalcev, osrednjo vlogo vseskozi igrajo narava, skozi katero hodijo fantje, in domačini, s katerimi se srečajo, ne pa fantje sami, saj na noben način niso razviti kot liki, niti se ne zapletejo v dramatične situacije. Protagonist je potemtakem prav to naslovno kraljestvo Zlatoroga, ne pa fantje, kot smo morda mislili še na začetku, ko so se odpravljali od doma in se je zgodba šele vzpostavljala. Toda zakaj so potem sploh potrebni človeški liki, če naj bi bil protagonist kraljestvo Zlatoroga?  

Težava je v tem, da kraljestvo Zlatoroga, torej ta naravno-družbeni prostor, ni dejavni protagonist, ki bi tvoril nek narativ, skozi katerega bi ustvarjalci filma lahko prikazali vse njegove lepote in radosti, je torej nekako pasiven, in če bi ga poskušali zajeti brez narativa treh popotnikov, ki bi povezoval vse raznovrstne kraje, ljudi in podobe, bi vse skupaj izpadlo kot zgolj breznarativna zbirka posnetkov ali v najboljšem primeru kot eksperimentalni film.

Kot izrazito dramaturški vstavek v nedramaturški celoti deluje delavčeva bežna romanca s planšarico Lizo, saj film takoj, ko se razideta, znova odvrne fokus stran od odnosov med liki. Narativ popotovanja je zaslužen za to, da kamera ves čas sledi istim trem ljudem in da ima vse, kar nam film pokaže – od mestnega življenja, garanja kmetov, različnih obrti, prebivalcev do živali, razgledov in naravnih znamenitosti – smisel. Torej da je združeno v neko logično celoto in da ne daje občutka naključnosti, ki bi velik del gledalcev spravil ob pamet, podobno kot bi mnoge pohodnike ob pamet spravilo pohajkovanje brez cilja. Toda hkrati je zgolj ta goli minimum narativa popotovanja treh prijateljev na Triglav ravno dovolj, da drži skupaj vse podobe iz kraljestva Zlatoroga. Pomembna je zgolj prisotnost narativa. Lahko bi torej rekli, da je V kraljestvu Zlatoroga odličen prikaz tega, kako narativ lahko funkcionira ne kot osrednji del filma, temveč kot podporno ogrodje za doživljanje subjekta-okolja, ki se upira narativizaciji.