Protivojna sedemdeseta
Leta 1970 se je v Ameriki odvilo dvajset večjih protivojnih protestov. Ti so v zadnjih letih postajali čedalje bolj pogosti, policija pa je nanje reagirala zmeraj bolj nasilno. V enem letu je bilo na miroljubnih shodih ubitih vsaj deset neoboroženih civilistov, sedem od teh študentov, število ranjenih neznano. Nixon je tega leta sicer umaknil delež vojske, a vojne ni imel namena končati. Leto po tem je Peter Watkins posnel Kazenski park (Punishment Park, 1971). Film se dogaja v svetu, v katerem je Vietnamska vojna eskalirala, ameriški režim pa je posledično postal bolj represiven. Stanje v filmu je radikalizirano in pretirano, zato deluje še bolj pretresljivo. Nič čudnega, da je bil prepoznan za kontraverznega in deležen redkega predvajanja.
Film zaradi kamere iz roke, napovedovalca, ki naznanja uro in temperaturo, ker se liki zavedajo prisotnosti kamere in ker jih snemalec pogosto vpraša po mnenju, deluje kot dokumentarec. Daje vtis pristnosti, predvsem pa jasno nakazuje na to, da je, kljub temu da je postavljen v neresnične družbenopolitične razmere, kritika takratne resnične situacije. Poleg tega ne nastopijo profesionalni igralci temveč običajni ljudje, ki delijo poglede s svojimi liki in so v številnih prizorih improvizirali in izražali svoja lastna mnenja, kar dokazuje da so se ljudje v Ameriki v sedemdesetih resnično počutili tako kot tisti v izmišljenih razmerah – zatirani.
Prestopnike (katerih dejanja niso nujno nelegalna, a kažejo na »anti-establishment« ideologijo) na začetku filma sodnik vpraša, ali bi raje dobili zaporno kazen ali šli v kazenski park. Vsi izberejo kazenski park. Na samem koncu se ponovi podoben prizor. Zopet vsi izberejo kazenski park. Film se dogaja v kazenskem parku, v katerem morajo kaznjenci brez pomoči ali vode v puščavi priti do zastavljenega cilja in če jim uspe, jim je oproščeno. Poleg tega pa jih, sicer proti pravilom, lovijo oboroženi in nasilni policisti, ki jim onemogočajo doseg cilja. Številni kadri prikazujejo prostrano puščavo, v kateri so uporniki skoraj neopazni. Slednje podčrta sekvenca s prestopniki, ki mirno in nazorno razlagajo, kaj vidijo kot glavne probleme takratnega sistema in vojne, ki jo prekinjajo prizori z glavnim policistom, ki drugim prikazuje, kako operirati s pištolo in najbolj učinkovito ubiti. Videti je, da je upor brez smisla ali potenciala, da bi ustvaril dejanske spremembe, saj država mnenja ljudstva ne upošteva.
Film je kritika imperializma in policijskega nasilja, zato ostaja relevanten še danes.