Razčlovečenje

V surovem južnokorejskem trilerju Videl sem hudiča (Ang-ma-reul bo-at-da, 2010) spremljamo tajnega agenta Soo-hyuna, ki izgubi nosečo zaročenko pod zamahi serijskega morilca Kyung-chuula. Soo-hyun morilcu svoje nesojene neveste priseže maščevanje, vendar pa se ne zaveda, da bo s prisego izgubil tudi svojo človeškost. 

Kamera nas v uvodnem delu filma postavi v pozicijo žrtev (v tem primeru Soo-hyunovo zaročenko Joo-yun), ki se zaradi vremenskih razmer znajdejo v brezizhodnem položaju. Že ob prvem pogledu serijskega morilca skozi avtomobilsko okno se zavemo, da imamo opravka s pravim plenilcem, ki uživa v igri s svojimi žrtvami. Kadarkoli se z njimi sooči, jim pusti nekaj trenutkov za pripravo, preden udari ter jim s tem ponudi idejo o lažni varnosti. Poleg surovosti in perverznosti je na Kyung-chuulu zagotovo najbolj srhljiva njegova običajnost. Kot vozniku avtobusa mu je vsakodnevno omogočen dostop do ranljivih skupin, ki se zanašajo na njegovo profesionalnost. Tako film dobiva realistične prvine groze ter histerije, povezane s serijskimi morilci in ruši iluzijo varnosti, predvsem varnosti žrtev ženskega spola.

Film se skozi celoten čas trajanja poigrava z različnimi žanri ter njihovimi značilnostmi. V surovih trenutkih uporablja črn humor in se spogleduje s klišeji eksploatacijskih filmov s prikazi kanibalizma, nazornega nasilja in spolnega nasilja nad ženskimi liki. Poudarjeno je predvsem slednje. Ženske žrtve Kyung-chuulove morije so prikazane zgolj kot objekti, nad katerimi se izvaja spolno ali fizično nasilje, ali pa celo oboje. Joo-hyun se iz ambicioznega dekleta prelevi v truplo, kup mesa, ki ga morilec spretno razreže na več delov, da ga prezervira za svoje kanibalske prijatelje. Tudi telo mlade medicinske sestre postane zgolj igrišče, objekt, nad katerim lahko Kyung-chuul izvaja svoje izkrivljene fantazije. Telo enega izmed ugrabljenih deklet služi kot dejansko meso za kanibalsko pojedino. Zagotovo pa je s strani kamere najbolj objektiviziran prizor med Kyung-chuulom in srednješolsko deklico, ki jo namerava zlorabiti. Kamera od blizu posname njene spodnje hlače, njeno telo ter strah in solze v njenih očeh. V trenutkih nasilja se preko kamere vedno poistovetimo s storilcem nasilja, z zverjo ki si še ni našla nekoga, ki bi ji bil kos. 

Kmalu Kyung-chuul spozna, da je njegov nasprotnik veliko bolj vztrajen, kot si je predstavljal na začetku. Soo-hyuna je tragedija, ki mu jo je povzročil Kyung-chuul, preobrazila v neizprosnega in neomajnega plenilca in s Kyung-chuulom stopita v igro mačke in miši. A igra se izkaže za enakopravno, saj hitro ugotovimo, da sta drug drugemu kos. Soo-hyunu maščevanje kmalu postane bistvo življenja in serijski morilec ga popolnoma obsede. Ker meni, da je sama smrt premila, skuša Kyung-chuula z različnimi psihološkimi manipulacijami in nazornimi fizičnimi obračuni spraviti skozi pekel in nazaj. Zaradi ogromne fiksacije na maščevanje se mu začnejo krhati odnosi med bližnjimi in nadrejenimi, ki ga označijo za blaznega in ekstremista. »Postal je eden izmed nas. Uživa v izprijeni igri,« izreče kanibal Tae-joo, Kyung-chuulov prijatelj, medtem ko jima s pomočjo prisluškovalne naprave prisluškuje Soo-hyun.

Soo-hyunov pogled na trpinčenje Kyung-chuula je podoben Kyung-chuulovi igri z lastnimi žrtvami. Uživa v psihološkem vidiku mučenja svojega nasprotnika in ga vedno znova spusti v trenutkih njegove vdaje v smrt. Po koncu vsakega intenzivnega fizičnega obračuna s serijskim morilcem mu vedno znova nudi medicinsko pomoč ter ga nato pošlje na prostost. S ponavljanjem istega vzorca vedno znova in znova vsakič zgubi delček svoje človeškosti, dokler ne dopolni preobrazbe v popolnega plenilca in serijskemu morilcu enakovrednega nasprotnika. Za razliko od začetnih perspektiv žrtev v podrejenem položaju, sta bivši tajni agent in serijski morilec v vseh prizorih prikazana kot enakovredna nasprotnika, saj ju v  vsakem izmed njunih skupnih prizorov kamera zaobjame v celoti in brez posebnega  približanja določenih perspektiv gledalcem.

Film pametno obrne vlogi žrtve in morilca na glavo. Kyung-chuula prikaže, kako ponižno in skorajda patetično prosi svojega rablja Soo-hyuna, naj se ga usmili in mu prizanese z življenjem ali pa naj ga vsaj nemudoma ubije brez nepotrebnega poigravanja. Sledi zadnji prizor mučenja, v katerem je Kyung-chuul primoran z lastnimi zobmi držati za vrv, povezano z giljotino nad njegovim tilnikom. Ko bitko izgubi in mu giljotina preseka glavo, spet najdemo podobnosti med prvo videno žrtvijo in morilčevim truplom, saj je prvi ostanek trupla, ki ga vidijo tudi njuni domači, pri obeh le glava.

Videl sem hudiča sledi znanemu trilerskemu klišeju maščevanja moralno oporečnega protagonista ob smrti ljubljene osebe, vendar pa ga hkrati nekoliko subvertira in ga postavi v družbene kontekste korejske kulture. Film se konča s Soo-hyunovim intenzivnim čustvenim zlomom, medtem ko se oddaljuje od kraja svojega prvega umora. Znotraj kulturnega konteksta korejske zgodovine bi lahko rekli, da Soo-hyun doživi najbolj značilno obliko hana, mešanico kulturno pogojenih čustev, povezanih z bridkostjo ali gnusom. Na koncu ravno prikaz hana znotraj filma vpliva na gledalčevo percepcijo bivšega agenta in ga tako po uri in pol ponovno humanizira.