Rdeča kapica nekoliko drugače

Poustvarjanje zgodb, še posebej pravljic, ki so med ljudmi širše poznane, je »nevarno« početje. Avtor se lahko hitro znajde na spolzkem terenu, saj je pri predelavi vsebinsko razmeroma omejen, zato je veliko odvisno od izbire pripovednih prijemov in filmskih elementov, s katerimi poskuša ustvariti lastno različico. Italijanskima animatorkama Marti Gennari in Gullii Martinelli je z remakom Rdeče kapice v kratkem animiranem diplomskem filmu Merlot (2016) uspelo prav to – izvirno zgodbo sta na komičen način podali in aktualizirali skozi lastno perspektivo.

V uvodnem prizoru starejša gospa, babica, na poti domov izgubi steklenico vina. To najde in pobere deklica. Medtem v gozdu možak srednjih let nabira gobe. Natančneje – v roki drži košaro, polno mušnic, nevede, da za grmičevjem nanj preži volk. Nad vsemi hudomušno bdi jata kosov. Enostavno risano animacijo spremlja zvočna kulisa, ki ustvari idiličen, topel svet. Nato dogajanje dobi absurdno-komične razsežnosti, saj obrne na glavo znane pripovedne strukture. Avtorici sta ustvarjali v računalniški tehniki, ki jima je omogočila, da sta na filmskem platnu hkrati združili več (različnih) dogajalnih prostorov, kjer se prepleta ena sama (vsem likom skupna) zgodba.

Filmska premisa temelji na izkoriščanju situacijske komike. Smešnost, ki izhaja iz pripetljajev likov, se ob postopnem razkrivanju, da gre pravzaprav za vsem znano prigodo o volku in deklici z rdečo kapico, razvije v parodijo. Pravljica je namreč prenesena v današnji čas. Zbadljivo se loteva mladih, ki namesto po grozdnem soku posegajo po fermentiranem napitku, nergajočih stark, samovšečnih gospodov, ki se brezsramno polaščajo trofej, in končno, volkov iz otroške literature, ki še vedno niso uspeli pohrustali babice.