Lino Brocka, sloviti filipinski režiser sedemdesetih let 20. stoletja, je bil mojster v tem, kako z osnovnimi filmskimi izraznimi sredstvi – zvokom, montažo, kompozicijo kadrov in svetlobo – na subverziven način prikazati družbeno realnost avtoritarnega režima Ferdinanda Marcosa, ob tem pa vseeno peljati filmsko pripoved. Film Manila v krempljih luči (Maynila sa mga Kuko ng Liwanag, 1975), ki zaznamuje začetek zlate dobe filipinskega filma, je prav takšna alegorična pripoved o mladem fantu Juliu Madiagi, ki se iz province odpravi v metropolo iskat svojo izgubljeno ljubezen Ligayo Paraiso.

Manila v krempljih luči (Maynila sa mga Kuko ng Liwanag, Lino Brocka, 1975)

Že uvodna sekvenca prikaže vsakdanjik ljudi na ulicah praznega, revnega in umazanega mesta. Avtentičen zvok avtobusa in živih ulic ter realnost v črno-belih podobah spomnijo na tradicijo prikaza revščine, diskriminacije in surovega življenja nižjega delavskega razreda povojnega italijanskega neorealizma. Nato se film osredotoči na glavnega junaka, katerega vlogo poudari premik kamere, ki ga počasi približa. Barvne podobe napovejo realistično, a hkrati tudi romantično odisejado mladega junaka. Kmalu v srednje bližnjem planu vidimo njegov v daljavo usmerjen pogled. Protikader razkrije točko njegovega pogleda – sivo, prazno okno –, mimobežen flasback pa da vedeti, kdo bi lahko bil za njim. Na to mesto na ulici Misericordia se Julio vrača vsak večer in vedno znova lahko opazujemo njegov otopel pogled, ki upa, čeprav njegove orosene oči že vedo, da je upanje izgubljeno.

Podobo Julia nenadno zamenja glasen delavski stroj. Sopostavljanje različnih kadrov – sanjskih romantičnih prizorov, bližnjih planov delavcev, gradbišča, slumov in drugih revnih predelov – je ritmično. Juliovi spomini postajajo daljši in bolj pogosti, bližnjemu planu njegovega obraza se pridruži detajl rok. V njegovih rokah se nabira ves srž in obup, ki na koncu tragično eskalirata.

Nasprotovanje med spomini na Ligayo, ki ga ženejo, da se na svoji poti ne ustavi, in dogajanjem v mestu poudarja tudi svetloba. Provinca je vedno v sijoči rumeni barvi, Ligaya je obsijana s soncem in morje se kristalno svetlika. Kljub revščini na provinci vlada iskrenost in brezskrbnost. Ta romantična slika se kleše s sivim, težkim mestom, kjer otroci brskajo po smeteh, da bi našli kaj za prodati, mlada dekleta se prodajajo na ulici, ljudje v slumih živijo v nevzdržnih razmerah. A film pokaže, da so tudi tu mogoči lepi trenutki; delavci se kljub stiski še vedno uspejo zabavati, prepevati in sanjati, topli so tudi odnosi z ljudmi, ki jih na svoji poti sreča Julio – gre za dobre, solidarne, velikokrat tudi visoko moralne ljudi, ki v krempljih sistema ne morejo najti boljše prihodnosti.

Film tragično oriše izkoriščanje delavcev. Julio je vreden le 2,50 pesosa na dan, vendar 4 na papirju – delovodje uporabljajo trike, da prihranijo denar, delavci pa so primorani sprejeti, kar jim ponudijo. Izprijenost vodilnih prikaže prizor, ko eden od delavcev v nesreči umre, komentar delovodje pa se glasi: »Bil je brezskrben.« Kot da delavci ne bi imeli pravice biti brezskrbni. Omenjena sekvenca se zaključi s prizorom, ko eden od delavcev zamišljeno prelista pesmarico, ki je ostala za umrlim delavcem, potem pa jo vrže na tla in zasuje s kamenjem. V takšni družbi ni mogoče imeti sanj.

Filmski teoretik Jean Epstein je že v tridesetih letih 20. stoletja dejal, da je bližnji plan »duša filma«, saj nam omogoča, da vidimo pod površjem in vstopimo v notranji svet likov. Prav to v svojih filmih počne Brocka – apatični izrazi delavcev izražajo njihovo vdanost v usodo, subtilni premiki obraznih mišic glavnih junakov pa razkrivajo paleto najrazličnejših čustev; veselje, radost, predvsem pa bolečino in trpljenje. Lino Brocka z neverjetno strastjo in vitalnostjo združi romantično ljubezensko zgodbo z bednim stanjem Filipinov.