Samoupravljanje na debelo

Obdobje finančne krize zaznamuje množično propadanje gradbenega sektorja, kar posledično vpliva tudi na preostala od njega odvisna podjetja. Eno izmed teh je portugalska tovarna dvigal, postavljena v središče filma Tovarna nič (A Fábrica de Nada, 2017) režiserja Pedra Pinha, ki v dobrih treh urah poda kritiko kapitalističnega sistema in njegovega odnosa do delavca, obenem pa raziskuje možnost alternativne strukture delovanja samoupravljanja.

Sredi noči delavci opazijo nenavadno dogajanje – neznanci brez pojasnila odnašajo stroje iz tovarne. Prizori, posneti s kamero iz roke, poudarijo kaotičnost in paniko delavcev ob nepoznavanju situacije, ki se stopnjuje do naslednjega dne, ko jih lastnica na pokroviteljski način obvesti o prestrukturiranju podjetja. Njen mirni ton, ovinkarjenje z besedami in govor o skrbi za delavce delujejo satirično, navidezna prijaznost pa doseže vrhunec v komičnem prizoru, ko kadrovska delavka predstavi izgubo služb kot priložnost za nove podvige. Delavci z zasedbo tovarne situacijo prevzamejo v svoje roke. Šviganje kamere zamenjajo umirjeni prizori brezdelja in preganjanja dolgčasa z improviziranimi igrami.

Prizore dogajanja okoli tovarne prekinjajo statični posnetki kamere na industrijsko infrastrukturo v okolici, ki ponazarja opustošeno obrobje mesta, neznani glas v off-u pa spregovori o propadu kapitalistične Evrope kot o neskončnem koncu. Prekinitve sledijo razvoju tovarniške situacije, v nadaljevanju obravnavajo pojem socialne države in prevprašujejo samoupravljanje, ki ga delavcem predlaga zunanji opazovalec. Ta se postopoma premika v sredo delavskega organiziranja, kasneje pa celo prevzame vlogo vodje,  ko se vmeša v pogovor na straži, češ da ta ni dovolj intenziven, ponoviti ga morajo z večjim patosom. Prepriča jih v omenjeno alternativo, pri tem pa jih spodbuja s primerki domnevnih podobnih argentinskih podjetij. V daljšem prizoru  pogovora o teoretskih delih, povezanih s samoupravljanjem, se izriše njegov pravi namen – ni mu mar za stisko delavcev.

Socialnorealistični prikaz skupine polemizira z vprašanjem kolektivizma nasproti posamezniku. V čustveno nabitih pogovorih o nadaljnjem delovanju veliki plani izpostavijo posameznike in njihova različna mnenja, v ozadju pa ostaja negotovost, ali naj sprejmejo odpoved z denarnim povračilom ali naj se borijo proti krivični obravnavi delavca. Pinho v skupini izpostavi le mladega Zéja (Jose Smith Vargas).Skozi prikaz njegove družine in postopnega oddaljevanja od partnerice Carle (Carla Galvao) se izriše univerzalna stiska delavca.

Neskončno čakanje na nov začetek nepričakovano prekine telefonski klic argentinskega podjetja z naročilom. Navdušeni delavci brez premisleka o verodostojnosti iznenada izbruhnejo v sinhroniziran plesno-pevski nastop – film se za nekaj prizorov prelevi v muzikal. V plesno točko ponovno poseže samooklicani vodja, ki popravlja gibe posameznikov. Spodnji rakurz njegove podobe poudari slepo zanašanje delavcev na njegovo znanje, o njem podvomi le Zé, ki je vedno manj prepričan v skupinski načrt. Vseskozi prisotna pregovarjanja o vsaki še tako nepomembni odločitvi na eni strani in odločnost posameznikov na drugi puščajo konec odprt.

Film se nanaša na resnično zgodbo o portugalskem podjetju dvigal, ki je v drugi polovici 20. stoletja prevzelo način samoupravljanja. Čeprav gre za lokalno prakso, pa film obravnava globalni problem položaja delavca, v katerem zaradi tehnološkega napredka in kapitalistične miselnosti izgublja človeško vrednost in postaja zamenljivo blago.