Še dobro, da glasba preglasi šum

Kako je možno, da je nekoč velika domovina Jugoslavija danes tako preraščena s šumom? Šum Balkana (2016) Borisa Petkoviča ni samo filmska zgodba, vrteča se okoli glasbeno obarvanega šuma, ki nastane ob neusklajenem improvizoričnem igranju več glasbil hkrati. Film obravnava predvsem šum kot nerazločno oglašanje preteklosti, ujetih v sedanjosti. Šum so meje, umetne meje. Nekdaj enotna nacija je sedaj  razmejena z nacionalističnimi zidovi osamosvojenih držav bivše Jugoslavije. Rešitev je glasba. Glasba je za šum to, kar pomeni za človeka potni list. Pa še potni list je kdaj premalo, da bi se približal svobodi glasbe. Potovanje Tomaža Groma po Balkanu je kot navigacijska pot, začrtana v notnem polju, vsak glasbenik pa doda novi takt. Čeprav to spominja na zelo organizirano glasbeno misijo, je edino, kar je pri tem organizirano, kaos.

Organizirani kaos, ki nastane ob improviziranem sozvočju osmih inštrumentov hkrati. Kot poznamo komunikacijske šume v vsakodnevni komunikaciji, jih imamo tudi v glasbenem izražanju. Pri improviziranju vsak govori svojo zgodbo. Ampak za »nešumeče« sozvočje ni dovolj samo izražanje – enosmerna komunikacija – ampak tudi poslušanje. Izvajalec mora biti hkrati sporočevalec im sprejemnik. Tako se tudi začetni komunikacijski šum spremeni v harmonično pripoved. Pripoved z Balkana. Vsak glasbenik, vsaka nacija, vsak inštrument, vse  tvori brezmejno celoto.