Moški in njihovi igre
Z recitacijo pesmi Vaska Popa Pre igre glas v off-u v uvodni sekvenci nakaže rdečo nit filma Playing Men (2017) – pomen igre in igranja v človeški kulturi. Režiser Matjaž Ivanišin pod drobnogled vzame igre oz. navade, neločljivo vpete v tradicijo ljudskega okoliša.
Dvojnost, ki močno preveva celoten film, se zariše že na začetku, pri predstavitvi posameznih iger. La ruzzola del formaggio in kamena s ramena sta prikazani v statičnih totalih, s čimer avtor poudari pomembnost okolja, v katerih sta se igri razvili – spust sira zaznamuje arhitekturni stil tlakovanih italijanskih ulic, met kamna z rame pa naravo hrvaških arhipelagov. Nasprotno pa se avtor pri mori oz. šijavici in rokoborbi posluži bližnjih planov in detajlov ter dinamične kamere. S kamero v osrčju dogajanja vzpostavi živahen ritem, ki je mestoma podkrepljen še z glasbo. Skozi komentarje moških pri nekaterih igrah v film vstopi njihova osebna nota – do izraza pride strast, predanost in odloč(e)nost med samim igranjem, ki pa se izteče v katarzični konec.
Na neki točki avtor preseka z dokumentarističnim pristopom in vanj vplete elemente igranega filma ter samega sebe – izza kamere stopi pred njo. Ivanišin namreč ustvarjalno krizo igrivo izkoristi za to, da niz iger razširi in v središče postavi igro, katere glavni akter je sam. Med prevpraševanjem lastne vloge opazovalca oz. režiserja ugotavlja, da je njegovo ustvarjanje odvisno predvsem od konteksta, v katerega umesti material, ki ga pridobi kot opazovalec. Dognanje prenese tudi v večpomenskost naslova filma – Playing Men je moč interpretirati kot moške, ki igrajo, ali kot moške, ki se igrajo.
Moško neomajno navdušenje nad (športnimi) igrami najlepše prikaže prizor, v katerem filmski in gledališki igralec Peter Musevski na teniškem igrišču ob prižgani cigareti obuja spomine na epski finale Wimbledona 2001, kjer sta se na »sveti travi« pomerila Patrick Rafter in Goran Ivanišević. Glasen miselni tok Musevskega natančno opisuje vsako posamezno točko zadnjega niza, z vmesnimi premori vdihavanja cigaretnega dima pa na videz povsem mirno popoldne nabije z napetostjo, primerljivo tisti, ki je vladala na igrišču številka 1. Z besedami komentatorja »da naj nas ne bo sram jokati« film postreže z arhivskimi posnetki prepolne splitske rive, kjer je Ivaniševića po vrnitvi v domovino pričakal nepozaben sprejem.
Playing Men je (dvojna) igra Matjaža Ivanišina, katere rezultat je prevpraševanje umetnosti z umetniškim ustvarjanjem. Predstavlja namreč igre, ki se mu zdijo fascinantne in s tem tudi sebe postavi v krog igralcev, obenem pa se poigrava z značilnostmi dokumentaristike, prek katere (vz)postavi pravila »igre«, ki jih dodela in igrivo krši.