Šest za mizo jih sedi …
Na okrogli mizi FIPRESCI-ja (Društva slovenskih filmskih kritikov), kjer so sodelovali Tina Poglajen, Ana Šturm, Jasmina Šepetavc, Maja Krajnc, Matic Majcen in Peter Cerovšek, je potekala poglobljena debata o stanju slovenskega filma in filmske kritike. Udeleženci so razglabljali o vprašanjih, kot so, zakaj so slovenski filmi le redko uspešni v svoji lastni državi, zakaj se je tako težko uveljaviti v filmski industriji, kdo še bere filmsko kritiko in kakšna je njena prihodnost…
Takoj na začetku pogovora je Matic Majcen povzel splošno mnenje, da naj bi si bili zelo podobni, resni, depresivni in večinoma tragični. Pogostih kritik so deležni dialogi, ki naj bi zveneli teatralno. Izkazalo se je, da tako menijo predvsem nepoznavalci.
Dejstvo je, da domači filmski industriji primanjkuje denarja. Slovenski Filmski Center na leto financira okoli pet celovečercev, nekaj kratkih in nekaj animiranih filmov, vsem skupaj pa razdeli tri milijone evrov. Za nove avtorje je težaven že vstop v filmsko industrijo, saj morajo, če želijo imeti kaj uspeha, za prijavo na razpis za financiranje imeti že uveljavljeno ekipo. Tako se vedno več mladih ustvarjalcev obrača k neodvisni produkciji, katere porast je v zadnjih petnajstih letih še posebej očiten. Pri neodvisnem ustvarjanju so avtorji manj omejeni, problem pa se pojavi pri denarju. Za večino ustvarjalcev je po prvi ali drugi neuspešni prijavi na razpis čakanje na novo priložnost predolgo in nespodbudno. Ko z ustvarjanjem filma zaključijo, se pojavi naslednja težava — pomanjkanje možnosti predvajanja. Le redki slovenski filmi so predvajani v kinih, saj večinoma niso dobičkonosni. Vedno več ustvarjalcev poskuša slediti poti komercialnega filma. Po Majcenovih besedah imajo v Sloveniji največjo možnost za uspeh komedije, mladinski in jugonostalgični filmi.
Drugi del pogovora je tekel o slovenski filmski kritiki in njeni prihodnosti, za katero je bila večina udeležencev mnenja, da je nesigurna. Kritiki nimajo stalne zaposlitve in jih je posledično vedno manj. Zdi se tudi, da se ljudem zmanjšuje zmožnost koncentracije, saj večinoma prebirajo le naslove člankov in preverijo oceno filma. Tako odnos do kritike v Sloveniji postaja vedno bolj podoben ameriškemu, ki kritiko zlorablja za marketing. Največ je je zdaj na internetu, kjer lahko vsak napiše kar želi. Vedno bolj pogosti postajajo videi s kritikami in filmski podcasti, filmske revije pa postajajo zelo akademske – polne dolgih, poglobljenih tekstov, za katere sodelujoči na okrogli mizi sklepajo, da jih berejo le redki. Zaradi tega so se spraševali, komu je filmska kritika namenjena in kaj je njen namen. Nedvomno se njena vloga skozi čas spreminja, kakor se spreminja tudi filmska industrija. V Sloveniji je o zgodovini slovenskega filma veliko napisanega in povedanega, a morda bi se lahko začeli bolj osredotočati tudi na sedanjost in prihodnost.