Širjave

Z vidika poimenovanja je uvrstitev kratkih animiranih filmov Inheritance (2018) in Vrvohodec (2018) v sklop Panorama nadvse posrečena odločitev – začetek obeh namreč uvede total pokrajine, ki obkroža človeka oziroma človeško figuro.

Postapokaliptičnost v prvem razloži že naslov: gre za dediščino, ki so jo tamkajšnjim rodovom zapustile predhodne generacije. Podoba starca, ki sredi pustega obzorja potiska voziček poln ur, v spomin nemudoma prikliče Vztrajnost spomina, delo nadrealističnega slikarja Salvadorja Dalija, obenem pa sta ustvarjalca George Mpaourdas in George Kalofolias navdih črpala tudi iz literature, saj v film vpeljeta pesem Pabla Nerude. Starčeva pot, za katero se sicer izkaže, da je sanjska odisejada, predstavlja posameznikov potop v globine duševnosti, ki služi reflektiranju lastnih dejanj, ki imajo posledice v prihodnosti. Kljub temu da prikazuje opustošenost, film vsaj deloma napaja pozitivna atmosfera; poudarjena je z odtenki živo rdeče barve, ki kontrastira prostrani sivini neba.

Če Inheritance raziskuje meje človeške psihe na bolj abstraktni ravni, je Vrvohodec, magistrski film Dee Biličič, bolj konkreten, čeprav je v njem tudi prisotna abstrakcija. Predvsem se zdi, da je lažje razbrati oziroma povezati zgodbo in sporočilnost s samim ustvarjalnim procesom. Vrvohodec je osamljen mož, ki živi v stolpnici visoko med oblaki. Njegov vsakdan preseka nenavadna postava v sosednjem nebotičniku, ki je edina barvita podoba v črno-belem filmu. Edini način, da se ji približa, predstavlja vrv, ki povezuje obe zgradbi. Odločitev, da se poda nanjo, združuje tveganje in vznemirljivost, ki ju prinaša pot v neznano. Podobno lahko trdimo tudi za ustvarjanje filma – gre za proces odkrivanja načinov izražanja, ki nikoli ne more biti premočrten, scenariju in prvotnim načrtom navkljub. Vrvohodčev padec z vrvi in njegov »let« s pticami si je tako možno razlagati zlasti kot svobodno širjavo, ki jo ustvarjalcem nudi medij animacije.