Ukrajinska in poljska koprodukcija Dvigovalec uteži (Sztangista, 2020) režiserja Dmytra Sukholytkyy-Sobchuka je tridesetminutni portret ukrajinskega tekmovalnega dvigovalca uteži Petrova. Film raziskuje psihološko sliko posameznika in medčloveške odnose v hladnem, postsovjetskem okolju, določenim z ikoničnimi telovadnicami, bloki, majhnimi stanovanji, hladnimi barvnimi paletami in nenazadnje s tišino – skoraj tesnobnim pomanjkanjem glasbe in s toksično stereotipno moškim, stoičnim molkom.

Dvigovalec uteži (Dmytro Sukholytkyy-Sobchuk, Sztangista, 2020)

Čeprav se osrednji konflikt filma odvija skoraj popolnoma v Petrovovi notranjosti, ta seva in pronica v vse konce in kraje filma samega. Petrov je film. Petrov so hladne, otožne modre in sive barve, ki dominirajo telovadnice ter telovadniške kopalnice, Petrov je skoraj popolna odsotnost glasbe, Petrov je minimalna človeška interakcija, Petrov so monotoni statični kadri in Petrov je počasen tempo filma. Čeprav skorajda ne govori, le kadar to res mora, in čeprav je njegov obraz kot izklesan iz skale, ne glede na situacijo v kateri je, naj bo to fizično obračunavanje s svojim dekletom, dvig dvestokilogramske uteži ali pa utapljanje mačjih mladičev, je njegov interier na neki čutni ravni skozi vse te elemente podan. Petrova tako ne slišimo, ne vidimo in ne razumemo, temveč ga občutimo.

Njegovo izklesano in trdno možato telo, ki brez težav dviguje gromozanske teže, se ujema s sivimi, škatlastimi socialističnimi bloki; oba, on in zgradba, strmita k maksimalni funkcionalnosti ter stoično stojita ne glede na vreme. Vtis Petrovove osebnosti sovpada z vizualno podobo njegovega stanovanja v tem bloku: to je na površju pusto in monotono, z malo (ali celo nič) okrasnega pohištva, a v svojih stenah skriva skrivnosti in trpljenje preteklih generacij, ki se, kot kaže, prenaša iz roda v rod, česar se naš osrednji lik nekje podzavestno najbrž zelo dobro zaveda, saj je nekaj tega trpljenja od očeta podedoval tudi sam.

Prevzete travme in vse svoje težave nasploh rešuje s popolnim emocionalnim odklopom. Če ne čutiš ničesar, ne čutiš slabega. Edina stvar, ki ga veseli, je dvigovanje uteži. Brez večjih težav ali pomislekov nasilno pomede s svojim dekletom, ko mu ta v želji za njegovo pozornost sune knjigo o dvigovanju uteži. Ob njenem upiranju ji v usta hladno porine pest in počaka, da je zmanjka. A sam šport in gola destruktivnost toksičnega športnega duha ni, in ne more biti, glavno sporočilo filma, saj nam film v enem izmed zadnjih prizorov s tem, da ne izvemo, če je usodno tekmovanje izgubil ali zmagal, pokaže, da v resnici ni važno, ali Petrov tekmovanje zmaga, ker je tako ali tako že izgubil.