Skrit pod reflektorji
Neverjetno, koliko stvari se skriva pred našim nosom. Ruski celovečerec Minimarket 24/7 (Produkty 24, 2022) uzbekistanskega režiserja Michaela Borodina (koprodukcija s Slovenijo in Turčijo) – upodablja namreč realne dogodke, sodobno suženjstvo azijskih imigrantov, ki se – misleč, da bodo dobili delo in živeli razkošnejše življenje – preselijo v Rusijo, a kar dobijo, je veliko mučnega dela za ugodno ceno nekaj rubljev na uro in veliko psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja. Film sledi noseči Mukhabbat, ki dela v minimarketu zlobne ruske delodajalke Zhanne. Junakinji uspe zbežati, a iznajti mora način, kako dobiti nazaj svojega sina, ki ga je odtujila Zhanna. Istočasno pa Mukhabbatina zgodba vzpostavlja problematiko kapitalizma. Dandanes je število sužnjev na svetu na svojem vrhuncu. Vsakdo ima doma ali celo nosi na sebi več izdelkov, ki jih je izdelal reven delavec, ki dela vsak dan, cel dan za nekaj centov na uro. S čimer se posebej ne ukvarjamo.
Igra je zelo naravna, a še zmeraj se zdi, da liki ne dihajo prosto, edina, ki res žari na platnu je Zhanna – odigrala jo je Lyudmilla Vasilyeva, ki je prvič nastopala v filmu. Z njeno okroglo postavo, blond lasmi, debelo plastjo make upa, kričeče pisanimi oblačili in krznenimi plašči je personifikacija lika Yubaba iz japonske animirane risanke Čudežno potovanje (Sen to chihiro no kamikakushi, 2001) Hayaoja Miyazakija. Do vseh ljudi okoli sebe se vede vzvišeno, nad vsem ima popolno kontrolo; ne samo, da je psihično in fizično zelo nasilna, delavci se je bojijo tudi, ker vedo, da ima veze pri policiji in ruski mafiji. Njene ekstremne stilistične izbire in groteskno kruti pristopi zastraševanja dajejo bolj občutek neke vrste karikature zlobne čarovnice iz pravljic kot pa prave osebe, ki obstaja v resničnem življenju. Morda je tako pokazana za dosego potujitvenega učinka. Na tak način se ustvari neka plastična atmosfera, v kateri so liki le … liki. To še poudarijo barve, ki like obkrožajo; ne samo imperij, ki si ga je Zhanna sestavila znotraj stavbe, v kateri ima mini market, ampak Moskva nasploh je polna raznoraznih barv in pisanih luči, ki ustvarijo nadrealističen občutek klavstrofobije; saj so liki ujeti v navidezno popolnem svetu, kjer se za fasado skrivajo temačne skrivnosti. Istočasno pa dolgi široki kadri, ki like uokvirijo za vrati, predali, omarami ali za šankom – kakor da se zgubljajo v ozadju – pa skoraj predlagajo, da so liki le »del pohištva«, okras.
Kontrast ustvari pustost Uzbekistana; ko se Mukhabbat vrne domov, jo obkrožajo beda, umazanija, smeti, vse nosi odtenek sivega in rjavega; kadri so isto široki, ampak ljudje se ne zgubljajo z ozadjem, kolikor se zgubljajo med ljudmi samimi in dajajo bolj občutek nekega skupnega razumevanja trpljenja. Takrat malo bolje spoznamo lik Mukhabbat. Glavna protagonistka filma postane, saj se začenja razlikovati od drugih likov. Če se je v Moskvi zgubila v ozadju, v Uzbekistan pride odločno v črno oblečena, kot premožnejša gospa. Se pa kmalu spet prilagodi okolju, ko mora delati na bombažnih poljih. Kljub temu pa ne zgubi strasti, ki jo je pokazala v trenutku, ko se končno odloči, da zbeži iz minimarketa, da bi zavarovala sina pred Zhanno. Še zmeraj pa ni pripravljena žrtvovati sebe, da bi dosegla svoj cilj. A kmalu zatem, ji svet spet vrže polena pod noge in jo prisili, da proda sebe in druga tri dekleta zlobni bivši delodajalki. Vrhunec film doživi na samem koncu; junakinja – oziroma tisto, kar je od nje ostalo – je v Moskvi, popolnoma se je prilagodila okolju, ki jo obkroža: blond pobarvani lasje in živahna majica z živalskimi vzorci – kopija Zhanne. Pomiriti skuša jokajočega sina, takrat vstopi rešiteljica Zhanna in otroka vzame iz rok neznanke. Zaključek postavlja vprašanje, če je tudi Zhanna le žrtev okolja, v katerem se znajde in ne obratno.
Nadrealizem je najbolj očiten v prizorih, ki upodabljajo Mukhabbatine sanje – oziroma nočne more – in končni prizor. Protagonistkine sanje vsakič prikazujejo podobne elemente: sanjarka spi z dojenčkom na prsnem košu, ko pride visoka, suha gospa z Zhanninim obrazom in frizuro z dolgimi rokami, ki dojenčka vzame. Atmosfera sanj se skoraj ne razlikuje od atmosfere minimarketa. V končnem prizoru se Zhannin minimarket dvigne v zrak, kar zelo jasno pokaže na Mukhabbatino dokončno ujetost v minimarketu – zapravila je edino možnost, da bi se lahko osvobodila Zhanne.