Soočenje z nosorogom

Osemletna Tilda se ni pripravljena vdati v usodo svoje razpadle družine. Vprašanje je, ali lahko samouničujoč svet odraslih, ki jo obdaja, nariše po svoji meri, samo zato ker si želi, da bi bila resničnost drugačna, kot je?

V kratkem filmu madžarske režiserke Viktórie Traub Morske deklice in nosorogi (Sellők és Rinocéroszok, 2017) vsi, tudi Tilda, hrepenijo po izgubljenem. Babica nostalgično podoživlja slavo svojih cirkuških dni, ki se je nenadno zaključila, ko je Tildina mama prevarala moža in je cirkus, skupaj z družino, razpadel. Mama prekipeva z erotično energijo, ki ji ni potešitve ter ljubimka s poročenim sosedom, čigar žena od žalosti poje vse ribe. In Tilda, ki se odloči družino popraviti, tako da poišče očeta, ki se je prevaran, zapuščen in osramočen umaknil v samoto. Če ji ga uspe najti, če se bo vrnil, bo vse znova tako, kot je bilo.

Tilda nam skozi svoj živobarvni domišljijski svet razodeva koščke preteklosti in sedanjosti, kot jih sama doživlja. Podobe turobne realnosti v rjavih, nekontrastnih tonih, zamenja paleta živih barv in metamorfoza podob. S tehniko digitalne risane animacije režiserka doseže, da podobe Tildinih surrealističnih doživljanj mehkobno prehajajo ena v drugo.

Svojemu očetu nadene podobo nosoroga in s tem podobo nepremagljive, mogočne živali, ki se je ne da tako zlahka raniti. Ampak kot se izkaže, Tilda teh lastnosti zanj ne more uresničiti, uresniči jih lahko le njen oče, sam zase. Do takrat Tildi ne preostane drugega, kot da ga čaka, medtem ko on izgubljeno tava ob morju in je vedno bližje temu, da zakoraka vanj in konča svoje trpljenje.

V otožno in nostalgično atmosfero filma se Tildini nizi barvnih asociacij vrivajo kot žarki upanja. Ni pripravljena obupati nad očetom in družino, zato nariše njegov portret in ga izobesi po mestu. Obupani oče najde eno izmed Tildinih izobešenih slik, vendar sta sram in žalost močnejša in z vso silo se zažene proti morju. Naj je Tildina želja še tako močna, spremembe si mora zaželeti njen oče. In res, namesto ob mrzle morske valove, trešči ob podobo nosoroga. Ni ga ustavila Tilda, le opomnila ga je, da je njegova ljubezen do nje večja od prezira, ki ga čuti do svojega življenja. Končno se je pripravljen soočiti s sabo in se otresti podobe rogonosca — nosoroga, zato se ponovno zažene vanj, in še enkrat, in še enkrat, dokler se oklep te mogočne živali ne razblini na koščke in iz njega stopi človek, ki je ponovno sposoben nuditi ljubezen sebi in Tildi. Dva svetova Tilde se tako znova združita v eno.