Sprejemanje osmega potnika
Ljubiteljske gledališke skupine manjših britanskih mest tradicionalno okoli božiča uprizorijo vsem dobro poznano družinsko igro o Robin Hoodu in Pantomimu, v kateri igralci z norčijami spodbujajo gledalce k vzklikanju in žvižganju. Nekoliko drugačno pot je lani ubrala skupina ljubiteljskih gledališčnikov Paranoid dramatics iz mesteca Dorset na jugu Otoka, ki si je zadala, da bo uprizorila kultno klasiko Ridleya Scotta Osmi potnik (Alien, 1979). Nenavadna odločitev je navdušila Danielle Kummer in Lucy Harvey, ki sta se slabi obiskanosti v domačem kraju navkljub dogovorili za enkratno uprizoritev igre v gledališču Leicester Square v prestižnem londonskem gledališkem okrožju West End. Priprave in nastop sta zabeležili v dokumentarnem filmu Osmi potnik na odru (Alien on Stage, 2021).
Avtorici, ki v dogajanje večkrat posežeta, že na začetku skupini zastavita vprašanje, kakšen je njihovo mnenje o Osmem potniku. Pobudnik in scenarist gledališke adaptacije Luc Hayward pove, da ga je gnala predvsem ljubezen do Scottove mojstrovine. V nasprotju z njegovim navdušenjem se njegovi za znanstveno fantastiko ne zanimajo. Njihova neresnost na vajah vzpostavi komično in lahkotno vzdušje. Gledališki ansambel namreč sestavljajo predvsem starejše voznice in vozniki avtobusov, kar izvirno napove že uvodna špica, ki po vzoru filmske sekvence z detajli vesoljskega plovila ob računalniških zvočnih učinkih prikaže detajle avtobusa.
Kummer in Harvey sta skozi simpatične situacije, npr. ko igralci med resnimi prizori planejo v smeh in ko režiser obupuje nad njihovo neusklajenostjo, ujeli posebno atmosfero skupine in njihove odnose, ki jih zaznamuje izrazita naklonjenost drug do drugega in želja, da skupaj izvedejo čim boljšo predstavo. Komičnost poudarja epska orkestralna glasba, ki spominja na spremljave velikih znanstvenofantastičnih produkcij.
Prizore z vaj avtorici prepletata z intervjuji s sodelujočimi, med katerimi izstopata ustvarjalec posebnih učinkov Pete in igralec Jason. Iz prvega izžareva zagnanost pri izumljanju novih rekvizitov, kot je recimo umetni trebuh z vesoljskim mladičem, ki prodre iz enega od članov posadke. Impresivni so tudi njegov kostum osmega potnika in zelena, svetlikajoča se jajca, iz katerih se izleže. Povsem drugačen od entuziastičnega Peta je simpatični sanjač Jason, ki igra sebi karakterno popolno različnega kapitana Dallasa. Igranje je le eno izmed njegovih zanimanj, sicer študira pravo, pobira karte na avtobusu, želi zagnati tudi mobilni disko … Kot je v pogovoru po filmu povedal Hayward, pa je trenutno lastnik puba.
Predstava v Londonu se izkaže za veliki uspeh, že nekaj dni pred nastopom je dvorana razprodana in gledališka skupina je na trnih. Kummer in Harvey sta za veliki finale uporabili kar pet kamer, ena izmed teh je go pro na glavi osmega potnika. Prizor pogleda napadalca, ki spominja na prizore B-filmov, recimo napad Freddyja Kruegerja v Mori na Ulici brestov (A Nightmare on Elm Street, 1984), poudari vznemirljivo vzdušje v zaodrju. Podobno kot na vajah kapitan Dallas izgubi koncentracijo in se na odru nasmehne, s čimer iztiri tudi soigralce. A zdi se, da je ravno to tisto, kar je skupina potrebovala, da se sprosti. Okorna igra, doma narejeni rekviziti in na pol improvizirani začinjeni dialogi zgodbo spremenijo v komedijo, ki pri publiki izvabi bučen smeh in hrupen aplavz.
Harvey, Kummer in Hayward, so se bali, da bi predstava zaradi svoje komičnosti izpadla kot parodija, pripravljeni so bili na kritike oboževalcev, ki bi jih izvedba lahko užalila. A odrska priredba in njen dokumentarec sta veliko več kot le poklon zf klasiki – zaznamuje ju toplina in vztrajnost, odprtost do novih predlogov in medsebojna pomoč, s čimer učita o pomembnosti grajenja skupnosti.