Stari starši niso modreci
Vračanje h koreninam, da bi bolje razumel, od kod izhajaš, in spoznavanje okoliščin prednikov, ki so vplivale na tvojo pozicijo v sedanjosti, niso nič novega. Režiserki Zélie Durand-Khalifat in Dal Park z animiranima dokumentarcema obnovita vez s svojimi starimi starši. Če ena to stori dobesedno, ko se iz Nemčije odpravi na obisk k babici v Južno Korejo, druga to naredi posredno, skozi pozabljeni scenarij svojega dedka, ki ga po naključju odkrije med starimi časopisi v njegovem domu.
Film Sahara Palace (2018) je Durand-Khalifat poimenovala po dedkovem scenariju, ki predstavlja tudi njegovo zadnje delo pred smrtjo. Dogajanje je postavil v prestižen hotel Sahara Palace globoko v puščavi, daleč stran od vsega. Ne glede na slednje ga fotografije prikažejo kot družabnega filmofila. Med podobe iz njegovega življenja se vmeša odlomek iz 400 udarcev (Les quatre cents coups, 1959), ko zapornik v celici vpraša Antoina, zakaj so ga priprli, slednji odgovori, da je zbežal od doma. Avtorica meni, da je scenarij morda dedkov pobeg. Njeno premišljevanje v off-u spremljajo podobe v stop animaciji bež odtenkov ob pihanju vetra. Gre za avtoričino predstavo hotela, v katerem zapuščene prazne sobe z modernim pohištvom, postopoma zasuva pesek. Umik v osamo in razmišljanje o nepomembnosti posameznika je čutiti tudi v scenariju, katerega dele avtorica uprizori. V enem izmed prizorov protagonist ob bazenu igra šah z namišljenim igralcem, zrcaljenje v vodi pa razkrije, da sta namišljena oba.
Animirane predstave hotela zamenjajo statični prizori resničnega hotela, Sahara Palace namreč obstaja, vendar že vrsto let ne obratuje. Podobe razpadajočega poslopja, ki ga tudi v resničnem življenju postopoma zasuva pesek, pospremi avtoričin komentar, da ni tak, kot si ga je zamislila. Predstavo in resničnost bi lahko razumeli kot metaforo za dedka. Ker ga avtorica ni nikoli spoznala, si je s pomočjo pripovedi in fotografij ustvarila predstavo, scenarij pa je razkril plat, ki dedka prikazuje kot osamljenega, obremenjenega z eksistencialnimi vprašanji, šibkejšega, ki tako kot Sahara Palace, ni zdržal okoliščin.
Na podoben način Dal Park v filmu Zahodno vprašanje, vzhodni odgovor (West Questions East Answer, 2018) babico najprej spozna skozi njeno knjigo, ki obravnava zgodovinske dogodke v Južni Koreji ob koncu 60. Zaradi vojaškega terorja je odšla študirat v Nemčijo, na stara leta pa se je vrnila, saj ji je življenje na Zahodu presedlo. Avtorica jo obišče, da bi jo spoznala, vendar naleti na niz težav: razkol med generacijama, okolje … Preprosta 2D risana animacija, ki spominja na otroško risbo, prikaže, kako se babica izmika svoji vnukinji – bolj kot avtorica postavlja osebna vprašanja, bolj ji babica podtika svojo knjigo. Nezmožnost zbližanja prikaže tudi dialog – Park govori v nemščini, babica ji odgovarja v korejščini. Razumeta se, a vseeno ne najdeta skupnega jezika. Pomembno vlogo imajo sosede, ki ju obiskujejo ob vsaki priložnosti, zato da si ogledujejo in opravljajo obiskovalko, babica pa njihovo vdiranje sprejema z vljudnimi, zadržanimi nasmehi. Avtorica jim predstavlja tujko, v očeh sokrajanov pa tudi babico postavi v podobno pozicijo. Slednja je namreč v ključnem zgodovinskem trenutku zapustila svoj kraj in odšla na varno daleč stran. Vrnila se je šele, ko je bilo vsega hudega že zdavnaj konec. Čeprav se dela, da izkušnjo terorja deli s sokrajani, te izkušnje nikoli ni doživela in del nje, ki se tega zaveda, poskuša skriti za svojo knjigo. Obisk vnukinje je živ dokaz babičinega odhoda, s čimer se mora soočiti. Kljub začetnemu sprenevedanju se vnukinji vseeno odpre, ko jo popelje v še neznano sobo, v kateri se prvič usedeta druga nasproti drugi.
Sahara Palace in Zahodno vprašanje, vzhodni odgovor se iz raziskovanja lastnih korenin, ki predstavljajo idealizirano podobo prednikov, prelevita v postopno dojemanje avtoric, da imajo tudi stari starši, tako kot oni dve, svoje dvome in napake. Park skozi razumevanje odnos poglobi, Durand-Khalifat pa skozi ponovno spoznavanje dedka odraste.