Tegobe nadzorovanja ljudi
Celovečerni animirani film Anomalisa (2015) Charlieja Kaufmana in Duka Johnsona je adaptacija istoimenske »zvočne drame«1, ki je nastala leta 2005 pod okriljem losangeleškega Theater of the New Ear.
Kaufman, ki je igro napisal pod psevdonimom Francis Fregoli – slednji priimek je priimek italijanskega igralca Leopolda Fregolija. Ta je slovel predvsem po svoji zmožnosti izjemno hitrega preoblačenja med prizori. Po njem se imenuje (Fregolijeva deziluzija) redka motnja, pri kateri je posameznik prepričan, da so vsi ljudje razen njega ena oseba, ki spreminja svojo podobo. Tudi hotel, v katerem je nastanjen glavni lik Michael Stone med svojim poslovnim obiskom Cincinnatija, je poimenovan po tej motnji, a Kaufman jo je pri svojem glavnem protagonistu zanikal in pojasnil, da je služila le za odskočno desko, da izrazi Michaelovo stisko2.
Obrazi likov v filmu so prek linije oči razdeljeni na dva dela in tako odstopajo od lobanje, zato se zdi, da nosijo maske. Na ta način avtorja spretno prikažeta notranjo stisko in krizo identitete glavnega junaka Michaela, motivacijskega govorca na združenju svetovalcev za podporo uporabnikom. Temu se spodnji del obraza nenavadno premika ob gledanju v zarošenem ogledalu, ko se sooča s svojimi tegobami. V sekvenci sanj mu ta del celo odpade. Edina posameznica v filmu z lastnim obrazom (vsi preostali nastopajoči imajo namreč enak obraz) in lastnim glasom poleg Michaela, je Lisa, ena izmed poslušalk Michaelovega govora, s katero je ta preživel prejšnjo noč.
V filmu se pojavi več namigov na Michaelove psihične težave. Že v samem uvodu v film Michael vzame nekaj tablet. V pogovoru z bivšim dekletom Bello celo izrazi, da se boji, da ima psihične motnje. Govor zbranim na konvenciji je mešanica Michaelove prave narave in maske, ki jo nosi za občinstvo. Med govorom se celo vpraša, ali gre za učinke antidepresiva Zolofta. Kmalu postane obupan, zdi se mu, da ni zmožen čustvovanja, jokanja, vsako noč prepoti blazino … A njegovih stisk ne gre nujno razumeti kot psihične motnje. Michaelov govor, v katerem izpostavi, da je država zavoljo lažjega nadzora nad ljudstvom uničila šolstvo in s tem poneumila ljudstvo, izraža obup. Lisa predstavlja anomalijo tej monotoni ukalupljenosti in zato jo tudi poimenuje Anomalisa.
Podobno kot je Lisa anomalija konvencionalnosti v svetu, je lutka japonske gejše anomalija v svetu seksualnih igrač. Obe imata izrazito ženski glas, rano na desni strani očesa in radi pojeta. Hkrati pa sta znotraj obe motorizirani – gejša je dobesedno motorizirana, Lisa pa je očitno žrtev nadzora v sodobnem svetu. Tako se ti dve posameznici zrcalita ena v drugi. Michael te mehanizacije ne more sprejeti.
S tem, ko Michael sinu podari lutko, mu podari edino zares vredno stvar – podari mu zmožnost videnja človeškega bitja v sogovorcu in hkrati sprevidenje njihove mehanizacije.
- Ang. sound play; odrska uprizoritev, kjer se zgodba pripoveduje le preko zvokov, govorjenega besedila in glasbe.
- »Charlie Kaufman & Duke Johnson on Anomalisa«. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=RNQHYyLaNFY; pridobljeno 11. 12. 2016.