Timon Leder, mlad, prodoren ustvarjalec animiranih filmov

Kako in kdaj si se prvič srečal z animacijo ter kdaj si spoznal, da bi se s tem rad ukvarjal?

Z animiranim filmom sem se srečal že v osnovni šoli, kot večina sem bil obseden s programom Cartoon Network in drugimi risankami na RTV. Prerisoval sem te like iz risank in bil pozoren na njihovo gibanje. In potem me je v osnovni šoli učitelj zatrl, da gre za kopiranje stila drugih. Ampak nekako sem obstal s to idejo, da sem na koncu osnovne šole rekel ‘jaz bom animator’.
Nato sem se odločil za gimnazijo z mednarodno maturo, da bi šel v tujino študirat animacijo.
A študij v tujini je predrag, pa tudi bolonjski sistem je prinesel spremembe … pomagala mi je pa vseeno ideja o tujini.

Po končani Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si se na področju animiranega filma izobrazil na šoli La Poudrière v Franciji. Ali je ta vplivala na tvoje delo?

Vpliv je bil sigurno velik, me je pa francoska animacija že od nekdaj navdihovala. Gre za čisto drugačen način, Francozi bolj umirjeno predstavljajo zgodbe, ki si jih gledalci lahko po svoje razlagajo, saj temeljijo na odprtem pristopu.

Ali si si kdaj želel ustvarjati v velikem studiu, kot sta npr. Disney in Pixar?

Francoski Folimage je nekaj podobnega, morda je bolj oseben. Vallees je majhno mesto na jugu Francije, kjer prebivajo skorajda samo animatorji, delajo pa v Folimagu ali manjših studiih. Sicer je pa podobno kot pri Pixarju – imajo 120 zaposlenih animatorjev, ki vsak dan garajo po kalupu, ki ga določi nadrejeni. Dolgo sem bil skeptičen glede tega, pa še zmeraj si ne bi želel iti v Pixar ali pa kamorkoli, samo zato, ker je dobra plača, nič pa avtorskega.

Animacija je oživljanje likov, idej in zgodb. Na Animateki si se predstavil z animiranim filmom Podlasica (2016), zakaj si se odločil realizirati prav to izmed mnogih idej?

Gre za moj prvi profesionalni film po študiju. Ideja zanj se mi je porodila po diplomi, na zgodbo pa je vplivalo šele potovanje na Madagaskar. Tam sem spoznal baobab – kruhovec, ki sodi med ranljiva drevesa. Podre ga namreč lahko manjši potres, veter, četudi šteje 400 let. Dvojnost ranljivosti in brezčasnosti se mi je zdela zelo zanimiva, a jo v svojem delu napravim še bolj ekstremno. Ustvaril sem drevesa, ki niti stati ne morejo sama, zato jim pomagajo živali.

Želel sem si, da bi vsak ustvaril svoje like, zato smo imeli strogo razdeljene vloge, kdo ustvarja določen lik, in zdi se mi, da se to razpozna v samem filmu – vsak lik se giblje na svoj način, vsak ima svoj karakter (kot igralci v igranem filmu).

Timon Leder

Koliko časa in ljudi je zahteval proces ustvarjanja?

Ekipa ni bila velika, bilo nas je osem. V strnjenih urah sem delal okoli enega leta, v realnosti dve leti. Največ časa sem delal animacijo, pri kateri sta mi pomagali Zarja Menart in Lea Vučko. Želel sem si, da bi vsak ustvaril svoje like, zato smo imeli strogo razdeljene vloge, kdo ustvarja določen lik, in zdi se mi, da se to razpozna v samem filmu – vsak lik se giblje na svoj način, vsak ima svoj karakter (kot igralci v igranem filmu). Z Matejo Starič, zaslužno za zvok in glasbo, sva se strinjala, da glasbo dodava naknadno. Namignil pa sem ji glede komadov in vzorcev, ki sem jih želel slišati v svojem filmu.

Podlasica je narejena v računalniški risani tehniki, v kateri ne ustvarjaš vedno. Ali tehniko prilagodiš liku in/ali ideji?

Po naravi sem zelo tehničen tip, rad raziskujem nove pristope. Pri vsakem filmu, pri katerem sodelujem, se pojavi nek nov pristop, ki ga preiskujemo. Pri Podlasici sem si sicer želel, da bi bil lik risan na steklo, a sem ugotovil, da to s finančno podporo, ki smo je bili deležni, ni mogoče. Tako sem našel rešitev v računalniški animaciji. Stil slikanja na steklo smo ohranili, delali pa smo z računalnikom.

Kakšen je zate pomen Animateke?

Animateka je v domačem prostoru pravzaprav začela gibanje ustvarjanja animiranih filmov. Festival je pomemben, ker je oživel razvito sceno iz nekdanje Jugoslavije.