»Tovariši, situacija, in tega se moramo zavedati, ni rožnata.«

Pogovor z Brankom Završanom, stranskim igralcem v filmu Ne bom več luzerka (2018)

Lik očeta ni karikiran – ima svoje postulate, je moški, ki poskuša razumeti in dejansko tudi razume, ki ima svoje introspekcije, kar mi je osebno blizu.

Branko Završan

Ostrenje pogleda: Kdaj ste vstopili v proces ustvarjanja filma? Kdaj ste dobili scenarij v branje?

Branko Završan: Da bi svoj vstop natančno postavil na časovno determinanto, bi bilo težko. Spomladi lani je bilo nekaj namigov, da bi sodelovali, z vajami pa smo začeli maja. Na vajah smo pregledali scenarij in prilagodili dialoge.

Koliko je vas v liku očeta v filmu?

Upam, da čim manj – to je nekako moj cilj. Zelo blizu mi je, da oče ni robavs, kljub temu, da je bil gradbinec, ki je svoj čas tehnično usmerjal podjetje. Lik očeta ni karikiran –ima svoje postulate, je moški, ki poskuša razumeti in dejansko tudi razume, ki ima svoje introspekcije, kar mi je osebno blizu. Nekje sem slišal tudi, da sem baje liričen igralec (smeh). Izven tega so družinske razmere, ki so drugačne od mojih. V filmu so stvari bolj potlačene, neizrečene. Beseda je vedno pregriznjena; namesto da bi rekel, raje pogoltnem slino ali odidem pomivat posodo in se izognem konfliktu, ki si ga ne morem privoščiti. Oče je v eksistencialni podobi skočil dvajset let nazaj.

Koliko ste v fazah priprav sodelovali z drugimi igralci?

Stalno. Mi, ki igramo člane družine, smo bili vedno skupaj. Sem in tja smo se dobivali tudi parcialno, recimo da sva z Evo sama delala … Šlo je bolj za srečanja kot za vaje. Na njih smo želeli počasi prestopiti v polje senzibilnosti oziroma skupne poetske osnove. Odlika tega filma je, čeprav je to v zadnjih letih vedno bolj pogosto, da je stil igre izenačen. Vsak pride iz svojega vetra in nihče ne ve, kaj se pravzaprav igra – če gre za komedijo, je treba vedeti, ali gre za grotesko, commedio dell’arte, klovnijado ali kaj drugega. Če pa stopimo na malo bolj dramatično platformo, se je seveda tudi treba dogovoriti, kaj so mere … Bilo je zelo zdravo, da smo se igralci videli in slišali.

Koliko so se na pripravah in samem snemanju spreminjali dialogi? Ste veliko improvizirali?

Vedno. Dialogi so se veliko spreminjali. Skozi vaje so se liki izkristalizirali in dobili človeško obliko. Papir je le papir, pri tem filmu je bila že na papirju dobra osnova, potem pa smo šli v meso in kri ter predvsem v odnose. Kar se tiče lika mame, ki ga igra Saša Pavček; ona se je najbolj odmaknila od osnove. Mama, ki je sicer zapeta in utrujena, postane duhovita za občinstvo, recimo temu, je pogojno komična.

Kako se je spreminjal lik mame?

Postal je bolj duhovit. Ona je precej obtežena, je edina zaposlena in tako rekoč nosi družino. Le babica še prejema pokojnino, poleg mame je edina, ki prispeva k družinskemu proračunu. V tem smislu je mama bolj razrahljana, a hkrati ostaja duhovita.

Režiserka je omenila, da se je snemalni načrt večkrat porušil. Kako je to vplivalo na vas?

Urša ima primarno avtoriteto kljub mladosti in drobcenosti, zaradi katerih bi lahko izpadla bolj ranljivo. Ni se ji bilo potrebno dreti na ves glas, da bi ljudje dojeli, kaj hoče. Vsak kader je bil natančno zastavljen, a vedno nas je vprašala, če želimo narediti še kaj po svoje.

Branko Završan

Saj je vedno tako. Film se pač čaka. Načrt je seveda narejen, a ko se snema eksterier, je enkrat preveč sončno, drugič pa premalo, se takoj pojavi vprašanje, kako držati kontinuteto … Recimo z dežjem smo se pri tem snemanju kar dobro izvlekli. ‘Bomo že v montaži rešili,’ se je reklo zelo malokrat. Ker če nimaš posnetega materiala, kako boš rešil v montaži … Za organizatorje seveda to je problem, kar se tiče nas igralcev, pa prideš, ko si na vrsti. Zame prestavljanje snemanja ni bil noben problem.

Lahko še sam kaj dodam?

Lepo prosim.

Izpostavil bi dve pomembni figuri pri ustvarjanju filma. Prva je seveda Urša Menart, zaradi katere je bilo snemanje eno najbolj mirnih, kar sem jih imel priložnost doživeti. Na snemanju ni nihče nikoli povzdignil glasu. Bilo je mirno, a hkrati sem se vselej zavedal, da se dela. Urša ima primarno avtoriteto kljub mladosti in drobcenosti, zaradi katerih bi lahko izpadla bolj ranljivo. Ni se ji bilo potrebno dreti na ves glas, da bi ljudje dojeli, kaj hoče. Vsak kader je bil natančno zastavljen, a vedno nas je vprašala, če želimo narediti še kaj po svoje. Seveda smo privolili. Na koncu je odvisno od nje, kaj gre lahko v film in kaj ne. Urši želim dolgo, plodno kariero in da ostane takšna, kakršna je. Ni bojazni, da ne bi, saj je takšna osebnost.

Izpostavil bi tudi Evo Jesenovec, ki je steber filma – ni sekvence brez nje. Lik je bil dobro zastavljen in bil je tudi zelo dobro izveden. Je konsistenten, istočasno pa film ne zapade v stereotipe. Sem si rekel, fino, džoint mora biti, je vendarle film o generaciji. ‘Trash’ je tukaj, ampak ‘trash’ je tudi drugje; ona vseeno ostaja z neko digniteto, odločenostjo in voljo iti naprej, ravnati se po svojih postulatih. Zato sem tudi zelo vesel, da je konec tak, kakršen je. Ni happy end, ni pa konec, ki bi poudaril brezizhodnost njene situacije. Špela ostaja, kar je znak njene volje vztrajati v tem okolju.

Še ena stvar, ki bi jo želel povedati, je moje videnje filma. Od druge minute naprej me film ‘fejst’ boli. Vprašanje vaše generacije … Z individualizmom vaše generacije se srečujem že lep čas. Sem predavatelj in vidim, da študentje, tudi mlajše generacije igralcev, delajo paralelne monologe in ne dialogov. Ne slišijo se več. To je prekletstvo sistema, v katerem živimo, kar boli. Kot sem omenil že prej, jaz s svojo generacijo ne morem ‘crkniti’, ker je okoli mene cel kup ljudi, poznanstev, prijateljev, odnosov … če bi se znašel v težavah, ali nasprotno, če se imam fino, se to občutje vedno da z nekom deliti. Pri vas, mlajših generacijah, pa se kaže, da je jebeno drugače.

Z individualizmom vaše generacije se srečujem že lep čas. Sem predavatelj in vidim, da študentje, tudi mlajše generacije igralcev, delajo paralelne monologe in ne dialogov. Ne slišijo se več.

Branko Završan

Kljub temu film vseskozi preveva optimizem.

Drži. Da je temačna tema vedro predstavljena, je super.

Od kje prihaja optimizem? Zdi se, da se pozitivna nastrojenost nekako napaja pri Urši Menart.

Verjetno res. Morda je sedaj to, kar govorim, že nekakšna melanholija – da ne sprejmem tega trenutka, se obešam na pretekle ali kasnejše trenutke, z neko vizijo, kam pravzaprav to pelje … Ampak seveda smo vsi v tem trenutku, živi se tu in zdaj, in če bomo jadikovali, potem adijo, čao. Je pa res, da je temna plat filma soočenje z realnostjo. Ali kot je dejal Stane Dolanc pred približno štiridesetimi leti: ‘Tovariši, situacija, in tega se moramo zavedati, ni rožnata.’ Ampak tako je bilo vedno, nikoli ni situacija rožnata, vedno so težave. Vedno se problematizira, kar je tudi prav, saj se z odprtjem problema pokaže možnost za iti naprej. Stagniranje ni rešitev: iglo v žilo, štrik za vrat … Seveda govorim o ekstremnih konsekvencah. Sem velik optimist, tudi kar se tiče vaše, mlade generacije. Vendar kljub temu ne morem mimo tega, da me, ko gledam končni izdelek, boli, ker tega, kar se dogaja Špeli, nikomur ne privoščim.

Kako preseči individualizem, ki ga vidite pri študentih? Je možno vzpostaviti povezanost, ki ste jo izpostavili pri svoji generaciji?

Prav gotovo gre za tranzicijski problem. Ne strmim k temu, da se moramo vrniti v absolutni kolektivizem. Družbi sta potrebni tako osebnost kot kolektiv, priti mora do sinergije med obema. Ne gre za to, da bi morali vzpostaviti koncept enorazredne družbe, kjer bi bili vsi enaki ipd. Ni potrebe. Evolucija gre naprej. Kako priti do tega? Empirično, z dokazovanjem. Če govorim o gledališču ali scenski umetnosti, naj bo to igra, ples, karkoli, kjer je kolektiv, si kot posameznik soodvisen od drugih. Najlažje je dokazati in pokazati, da se jaz napajam od dela svojega partnerja, soigralca. Moja replika je namreč odvisna od njegove. Kakršno ‘temperaturo’ oziroma podtekst soigralec da v svojo repliko, tako moram jaz reagirati. Če se med seboj ne slišiva, dialog ne steče. Slišati, videti, sprejeti drugega je čisto bogastvo. Ko govorimo o sprejemanju drugega, lahko hitro zaidemo v ideologijo. Mnenje drugega je treba sprejeti. Ko smo na odru, v filmu, smo zaščiteni s projektom, se pravi, da moram jaz zastopati stališče, ki ga ima moj lik oziroma moja vloga. Pri tem ne gre za nič osebnega. Če je treba igrati zlikovca, je treba igrati zlikovca. Zelo rado se zgodi, da želi igralec popravljati svoje vloge, ki so izrazito negative, rekoč da takih ljudi ni. So, obstajajo. Četudi le v literaturi. Osnovna naloga je zastopati svoj lik in vlogo speljati v najboljših možnih okvirih.

Najlepša hvala!