Tujost doma
Mesta že dolgo niso statične entitete, zamejene z grajskim obzidjem. Vse bolj se spreminjajo v žive organizme, ki se nenehno širijo, rastejo in prilagajajo svoj videz in obliko raznim interesom. Kratki igrani film Psi lajajo na ptice (Cães que ladram aos pássaros, 2019) režiserke Leonor Teles popelje v urbani organizem Porta, katerega lokalno prebivalstvo trpi zaradi gentrifikacije. Skozi perspektivo protagonista Vicenta smo priča stanovanjski stiski njegove velike družine. Uteho najde v vožnji kolesa skozi hitro spreminjajoče se ulice in prostore, ki se podrejajo zahtevam turizma in vlagateljev.
Problematiko film predstavi že z Vicentovim glasom v off-u na začetku. Citira definicijo gentrifikacije, kot jo navaja spletna enciklopedija Wikipedija, s čimer se filmska fikcija umesti v realen družbeni prostor. Na ta način se avtorica reši »bremena« dodatnih razlag in opisovanja življenjskih zgodb likov, saj so razlogi za nomadsko življenje Vicentove družine, ki šteje mati samohranilko s štirimi sinovi, jasni.
Film je posnet na 16-mm trak, kar narekuje tudi fotografski pristop snemanja iz roke. Posledica tega je zrnasta vizualna podoba, ki daje občutek spontanosti in pristnosti. Izstopajo zlasti veliki plani Vicentovega obraza, ki pogosto namesto besed izkazujejo njegovo skrb ob prisilni izselitvi iz stanovanja in iskanju novega doma. Takšno premično življenje odseva tudi gibanje kamere, ki je dinamična in skoraj ves čas usmerjena v Vicenta – naj bo to njegov obraz ali kolesarjenje po mestu. Način snemanja jasno sporoča, da njegov dom niso utesnjena stanovanja, ampak ulice.
Pri ogledu potencialnega doma njegov obraz zavzame celotno platno in tako nasilno prekrije notranjost prostora, do katerega ne čuti naklonjenosti. Zaveda se, da je tudi to stanovanje zgolj začasno. V ozadju medtem poteka dialog med njegovo materjo in najemodajalcem, ki se pretirano zanima za njihovo družinsko življenje in finančno situacijo. Prizor odseva današnjo stisko iskalcev stanovanj. Dom za Vicenta ne predstavlja več zavetja, ampak prostor odtujenosti in zasilnosti. Tudi ko ga kasneje prijatelj povpraša o novem domu, je redkobeseden in ga opiše zgolj kot nekoliko večjega od prejšnjega. Šele ko se dogajanje preseli nazaj na ulice Porta, se kamera nekoliko oddalji in ga, še zmeraj usmerjena vanj, umesti v širše okolje urbane arhitekture. Sivine notranjosti stanovanja preidejo v barvitost sončnega zahoda portugalskega mesta, kasneje pa v modrine noči. Takrat se barve njegovih oblek kameleonsko spojijo z barvami ozadja.
Čeprav film naslavlja zaskrbljujoč družbeni problem, se zdi, da avtor ne problematizira samega spreminjanja urbanih okolij, ampak zlasti posledice, ki jih ima na mikroravni lokalnega prebivalstva.
Vicento film sklene z radostnim kolesarjenjem ob energičnih ritmih glasbe, ki jo prekine s padcem in smehom, zaradi česar konec deluje fatalistično. Zdi se, da nenehno spreminjanje prostora in fluidnost življenjskega toka sprejema kot dejstvo in edino konstanto svojega bivanja, katerega ritem diktirajo destruktivne sile gentrifikacije.