Upravičen vzdevek »mojstra suspenza«

Alfred Hitchcock je filmski cineast, najbolj znan kot začetnik psihološkega trilerja in kot mojster suspenza, kar odražajo njegovi najbolj prepoznavni filmi, kot so Psiho (Psycho, 1960), Dvoriščno okno (Rear Window, 1954) in Vrtoglavica (Vertigo, 1958). Slednji morda velja tudi za najbolj pogosto analiziranega. Absurdna zgodba predstavi Johna, detektiva, ki ima akrofobijo, zaradi katere njegov sodelavec pade iz stolpnice. Ko John zaradi tega zapusti službo, ga pokliče star prijatelj Elster. Ta mu zaupa, da je njegovo ženo Madeline obsedel duh njene prednice, Carlotte Valdes, aristokratinje iz 18. stoletja, ki si je vzela življenje pri 23-ih. John je skeptičen, a kmalu po tem, ko jo začne zasledovati, začne verjeti, nato pa se v Madeline še zaljubi. Ta kmalu skoči z zvonika. Tam je tudi John, ki je ne uspe rešiti zaradi akrofobije. Po enem letu se John sreča z Judy, ki ga blazno spominja na Madeline. Judy in John se začneta videvati.

Kmalu izvemo, da je osebo, za katero smo mislili, da je Madeline, pravzaprav igrala Judy kot del Elsterjevega načrta, da bi umoril svojo ženo, medtem ko John tega ne izve. Vztrajno poskuša spremeniti Judy v Madeline, ki ga obseda. Zgodba se konča, ko se tudi Judy vrže z istega stolpa kot iz katerega je bila vržena Elsterjeva žena.

Suspenz vsebuje že zgodba sama, učinek suspenza pa se stopnjuje še z drugimi izraznimi sredstvi.
Na začetku filma vidimo oči ženske in vprašamo se lahko, mar so to oči Charlotte, Judy ali Madeline? Podobno se sprašuje tudi John, le da njegovo prevpraševanje temelji na obsedenosti (s katero od njih je obseden – to vprašanje postavlja tudi film, nanj pa ne odgovori). Film podaja dogajanje z Johnovega gledišča. Že na samem začetku kamera sledi Johnovemu pogledu navzdol iz strehe, kar ponazori njegovo vrtoglavico. Kasneje kamera približa predmete, detajle, ki jih John opazi, kot na primer rože na sliki Charlotte in nato rože, ki jih ima v roki Judy (v vlogi Madeline). Tudi manipulacija, ki jo avtor dosega z elipsami in zamolki, ustvarja napetost. Središče dogajanja predstavlja Judy (v vlogi Madeline), ki ji John nemočno sledi – dobesedno in metaforično.

To dvoje se spremeni v trenutku, ko izvemo nekaj, česar John ne ve – Judy piše pismo Johnu, v katerem izda skrivnost o umoru Elsterjeve žene, a pisma John ne prejme. Odtlej Judy nemočno sledi dogajanju, ki ga sedaj narekuje John.

V filmu se ponovijo določeni motivi: npr. začetni prizor, v katerem detektivi, med katerimi je tudi John, lovijo nekoga, in vsi z zelo podobnim gibom preskočijo z ene strehe na drugo, z le drobnimi spremembami, razen Johna, ki skoraj pade s strehe, sodelavec, ki mu skuša pomagati, sam pade s strehe in umre. Primer ponavljanja predstavlja zvonik, s katerega najprej porinejo Madeline, kasneje pa z njega skoči Judy. Dogajanje spremlja skrivnostna in napeta glasba.

Suspenz gradi tudi skrivnostnost, v povezavi s katero se pojavlja motiv obsesije – najprej kot obsedenost Madeline s Charlotte, kasneje še Johnova obsesija z Madeline, ki temelji na skrivnostni Madeline. V prizoru, v katerem se prikaže Judy (za katero John tokrat ve, da je Judy), oblečena enako kot Madeline, skrivnostnost poudarja še sanjava, zamegljena svetloba, ki jo izžareva neonski napis z ulice. Ravno toliko skrivnosten pa je konec, ki se ne razplete, temveč celo postavi nova vprašanja. S tem ohranja misterioznost, ki je, vsaj v očeh glavnega junaka, glavna odlika obsesije.