V osrčju zelenortskega paradiža
Miguel Moreira, protagonist filma Djon África (2018) Joaa Millerja Guerre in Filipe Reis, svoje dneve ležerno preživlja ob druženju z dekleti in manjših tatvinah. V Lizboni rojen potomec afriških korenin živi z babico, družinske preteklosti ne pozna in se zanjo niti ne meni. Nekega dne pa ga na pohajkovanju zmoti vprašanje starejše gospe, ki ga sprašuje po njegovem očetu, prebivalcu Zelenortskih otokov, simpatičnem ženskarju in prevarantu. Med protagonistom in opisom moškega se izriše karakterna podobnost, ki Miguelu ne da miru. Odloči se poiskati svojega očeta.
Z denarjem, zasluženim s priložnostnim delom, kupi letalsko karto in odpotuje na Zelenortske otoke. Spremembo okolja zaznamuje intenzivnost barv. Nasproti sivemu blokovskemu naselju na obrobju Lizbone otoki delujejo toplo in pisano. Namesto urbanega okolja nastopijo daljši statični prizori s soncem ožarjene barvite pokrajine in sinjega morja. Živost podobe bi se lahko navezovala na idealistično predstavo o Afriki, ki jo Miguelu skozi pripovedovanja poda babica. Razlaga mu o brezskrbnih mladostnih letih, preprostem življenju na podeželju in lokalni specialiteti cachupa, ki je dandanašnji potomci v imigraciji sploh ne poznajo, kaj šele da bi jim bila všeč. Realna in idealizirana podoba se ne skladata do potankosti – skupina lepih deklet Miguela pretenta, prvo poizkušanje slavne cachupe pa mu povzroči slabost. Kljub slabim izkušnjam ga novi prostor vseeno popolnoma očara. Ob seznanjenju z mimoidočimi prebivalci kmalu pozabi na svoj načrt in se prepusti zelenortskemu vzdušju, ki ga zariše lokalna glasba.
Film prepleta dokumentaristične in fiktivne elemente. Prvi so predvsem podobe prebivalcev v velikem planu in njihovega vsakdanjega življenja, tudi zgodba o nepoznanem očetu z zelenortskih otokov je vzeta iz Miguelovega življenja. Z njim sta režiserja pred tem posnela že dva kratka filma (Li ké terra [2010] in Fora de Vida [2015]), ki se prav tako tematizirata priseljence. V intervjuju na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu sta razkrila, da sta elemente fikcije vpletla že v prejšnje dokumentarce. S fikcijo sta želela razrahljati dokumentaristični slog in otokom dodati mistični pridih. Pojavijo se prizori, ki delujejo kot sanje ali pa Miguelov privid v opitem stanju.
Raziskovanje družinskih korenin bi lahko razumeli kot iskanje lastne identitete in mesta pripadnosti. Miguel je kot nelegalni priseljenec na Portugalskem odrinjen na periferijo družbe, zato želi s svojo zunanjostjo poudariti svoje afriške korenine. Po drugi strani pa Zelenortčani njegovo emigracijo vidijo kot negativno, na otokih ga že v začetku zasmehujejo, da spominja na rastafarjanca in kot tak na tujca. Že na letalu tja se zaplete v pogovor z mladenko, ki ga kljub koreninam ne vidi kot del zelenortske skupnosti, izdaja pa ga tudi njegov »evropejski« naglas. Za tujca in turista ga jemlje tudi skupina lokalnih otrok, ki ga glasno zmerja.
Popotovanje spominja na epopejo, ki bolj kot ponovno družinsko srečanje predstavlja zapoznelo odraščanje. Razvoj poteka v treh stopnjah, vsaka ima svojo krajinsko podobo. Od osvajanja deklet preide k pomoči osamljeni starki, podobe pokrajine pa od vasi in peščenih plaž na osamela pobočja. Z vsako stopnjo odraščanja se vedno bolj oddaljuje od družbe, dokler pri samotnem raziskovanju na kamniti obali ne spozna, da bo oče vedno del njega.