Vojna z drugimi sredstvi

O tem, da je vojna hvaležna filmska tematika, priča dejstvo, da so se je lotili številni znameniti režiserji; najprej nam na misel pridejo avtorji sodobnega Hollywooda Francis Ford Coppola v Apokalipsi zdaj (Apocalypse Now, 1979), Oliver Stone v Vodu smrti (Platoon, 1986), Stanley Kubrick v Popolni bojni opremi (Full Metal Jacket, 1987), Terrence Malick v Tanki rdeči črti (The Thin Red Line, 1998), Steven Spielberg pa v Reševanju vojaka Ryana (Saving Private Ryan, 1998). Z izjemo izdelkov s propagandističnimi nameni so vojni filmi navadno pacifistični, kar velja tudi za naštete stvaritve. Da je tak tudi Cvet mladosti (Hanagatami, 2017) japonskega režiserja Nobuhika Obajašija, ni torej nič posebnega, izviren pa je njegov pristop. Na pričujoč film je danes 81-letni filmski ustvarjalec z izredno obsežnim opusom čakal dolgih 40 let: podobno kot Clint Eastwood v Neoproščenem (Unforgiven, 1992) je za svoj življenjski projekt želel dozoreti.

Zgoraj omenjeni zahodni režiserji so kritiko vojskovanja izpeljali tako, da so svoje protagoniste postavili v sredo vojne vihre in analizirali njene negativne psihične in fizične posledice, ki jih je na junakih pustila, Obajaši pa to doseže kljub dejstvu, da v njegovem filmu skupina mladostniških prijateljev na prvi pogled preživlja povsem običajna najstniška leta »Gremo res v vojno s Poejevo domovino?« se glasi vprašanje, ki ga eden od njih postavi profesorju angleščine, in nikalen odgovor ne bi bil povsem neumesten. Čeprav se večina filma zgodi leta 1941 in se vojna zmeraj skriva za naslednjim vogalom, je to morda še bolj zlovešče od neposrednega soočenja. Z drugimi besedami: druščina je vojno izkusila (vsi fantje z izjemo enega so umrli, slednji je ostal »zgolj« močno zaznamovan)  toda zdi se, da Obajaši želi, da gledalec namesto njihovega zornega kota prevzame veliko bolj pasivno pozicijo, v kateri so se na Japonskem leta 1941 bržda znašli vsi, ki niso bili zmožni vojskovanja. Zanje vojna ni bila nekaj, s čimer bi se morali soočiti, čemur bi se morali zoperstaviti, temveč preprosto nekaj, kar je pač treba prebroditi, preživeti.

Tovrstna brezizhodnost je pogosto ponazorjena z zvokom, zgolj enem izmed številnih dodelanih elementov filma, ki je tudi najboljši približek kakršnegakoli bojevanja: pogosti preleti bombnikov in eksplozije v daljavi učinkujejo mnogo močneje od eksplicitnega nasilja ter nas predramijo zmeraj, ko se zatopimo v mladostniške težave in radosti junakov.