Vročične sanje

Jezus te usmeri k avtocesti (Jesus Shows You the Way to the Highway, 2019) pahne v epileptično zmešnjavo kadrov, tehnik in referenc. V osnovi sledimo liku Gagana, agenta CIE, na njegovi zadnji misiji, medtem ko film absurdno prepleta grozno in komično, pri čemer struktura filma spominja na vročične sanje. Že izbira naslova nakaže, kako režiser Miguel Llansó razvija komičnost skozi celoten film. Trenutek v filmu, na katerega se naslov nanaša, namreč znotraj filma deluje nekako poudarjeno, kot bi imel večjo težo, kot jo v zgodbi dejansko ima. Takšni poudarki pripomorejo k ustvarjanju absurdne atmosfere, ki prepreda film. Površinski stil igre in karakterji, ki so namenoma zasnovani tako, da so predvidljivi v svojih čudaškostih, pa še poudarjajo absurdnost, zaradi katere film pušča vtis, da mu bo vsak poskus interpretacije kot zaključene celote vsiljen. Zdi se, da tok zgodbe gledalcu, podobno kot glavnemu liku, neprestano spodnaša tla pod nogami, saj postopoma ruši predstavo o tem, kaj je prava resničnost. Tudi notranjo logiko menjavanja tehnik glede na realnost, v kateri se odvija dogajanje – npr. med igranimi deli in deli v tehniki pikselacije, za katere se zdi, da sprva razločujejo realni svet od virtualnega, nato pa meja med njima postopoma zbledi. S tem pa tako za Gagana kot za gledalca izgine vsakršna gotovost v to, kaj je »res«, kdo je dober in kdo slab, celo kje je začetek in kje konec zgodbe.