Vrtoglavi razkol

Par stoji na obali. Stojita na robu ceste ob drevesu, kjer se večina ljudi ne bi ustavila, ukvarjata se s problemi, ki jih drugi niti oplazijo ne s pogledom. Za njima je morje, nad njima se pne nebo, ozračje nakazuje prihod nevihte. Stojita na meji med morjem in kopnim, med mističnim in materialnim. Dekle se naslanja na drevo, nagibajoče se nad morje, skoraj je že sprhnelo, je na meji med razumom in norostjo, med življenjem in smrtjo. Celo njena obleka nakazuje na razkol njene osebnosti. Oblečena je v črno obleko – črne so tudi rokavice in svileni šal – čez vse to pa ima nadet bel plašč. Mož ji stoji nasproti, zbegan in obseden je s poskušanjem razumevanja njenega stanja. Dekle namigne na možnost blaznosti in mož jo v paniki presenečeno pogleda. Proti močnemu vetru steče še bliže morju, kakor da še bliže blaznosti. On steče za njo, jo pograbi, stisne k sebi. Napetost med njima kot tudi v njej se še poveča in v vrtincu trenja morja in kopnega, ko velikanski val trešči ob obalne čeri, se par poljubi. Voda se razlije po kanalčkih vklesanih v kamen in odteče. Par si obljubi večno zvestobo. Z naslednjim valom sledi poljub.

Gre za enega najbolj znanih prizorov Vrtoglavice (Vertigo, 1958) Alfreda Hitchcocka in enega najbolj znanih poljubov na filmskem platnu. James Stewart v vlogi upokojenega detektiva Johna, po domače Scottija, dela uslugo staremu znancu in prevzame svoj zadnji primer. Zasleduje znančevo ženo Madeleine – igra jo Kim Novak – ki naj bi jo obsedel duh njene prednice. Hitchcock s pomočjo ritmične glasbe in z gibanjem kamere, ki raje pokaže manj kot več, vzbuja napetost ter postopoma gradi kompleksne like in zgodbo.

Film na dva dela grobo delijo Scottijeve tavajoče, deloma animirane, posttravmatične sanje agonije. Pred njimi se Scottijeva obsedenost z Madeleine stopnjuje, za sanjami pa Scottie svojo obsedenost projicira na Judy, igralko ki jo je najel Madeleinin mož, da je z njeno pomočjo lahko zakril umor svoje žene. Prav v sekvenci sanj pa Hitchcock pokaže mojstrstvo sloga, prepletanja različnih filmskih izraznih sredstev. Z zgornjim rakurzom pokaže v postelji spečega Scottia, s čimer ga prikaže v njegovi popolni nebogljenosti in ranljivosti. Nato s pomočjo bližnjega kadra in kot bitje srca ritmičnega utripanja živo-barvnih filtrov preide v sanje, v katerih Scottie vidi štiri z Madeleine povezane motive. Ti so vsi predmeti, ki so pripadali Madeleinini prednici, s katero je bila Madeleine obsedena, in so se ji tudi prikazovali v sanjah: šopek rož se prelije v preliv animiranih izmenjujoče črno-belih in barvnih cvetov; ogrlica z dragimi kamni je poleg šopka glavni atribut, s katerima je prednica naslikana na sliki v galeriji; prazen predničin grob je Madeleine pogosto videla v svojih sanjah in namiguje na njeno obsedenost, da prednica v njej živi, in prihajajočo smrt. Zadnji izmed sanjanih motivov je Scottijev padec s stolpa, ponovno črno-belo animiran. Ko truplo prileti na dno, se ta v šoku prebudi in Scottija obsede misel na Madeleine in njeno smrt.