Vrtoglavica in iskanje tistega, kar je vrtoglavica odvzela

Hitchcockova Vrtoglavica (Vertigo, 1958) morda na prvi pogled res spominja na kriminalko, toda detektiv v njej ne išče kriminalca, temveč občutek moči.

V prvi polovici filma se Scotty (James Stewart) noro zaljubi v Madeleine (Kim Novak). Nasproti jima sicer stoji več ovir (njena identifikacija z mrtvo žensko in seveda to, da je poročena), a zdi se, da to niso resne prepreke – Scotty npr. prav v družbi Madeleine nikoli ne doživi napada vrtoglavice. Vrtoglavica predstavlja občutek nemoči. Tako npr. v prizoru z Midge, ko Scotty stopi na manjšo lestev, doživi vrtoglavico in pade v njen objem – tu je popolnoma nemočen, ponižan, izgubi svojo možatost. Z drugimi besedami; ob Midge ni »pravi moški«, zato ga tudi vsi njeni poskusi zapeljevanja odbijajo.

A za razliko od Midge, se ima Scotty v družbi Madeleine za pravega moškega – dokler v ključnem trenutku ne »odpove«. Madeleine poskuša rešiti pred samomorom, toda premaga ga vrtoglavica in lahko le nemočno opazuje, kako njegova ljubljena poleti skozi okno. To je za Johna preveč; najdaljši prizor vrtoglavice v filmu sovpada z njegovo popolno izgubo moškosti in nadzora. Zanj skrbijo v umobolnici, kjer ni več niti osrednja oseba dogajanja. To mesto zdaj prevzame Midge, kamera sledi njej, Johna vidimo iz njene perspektive – to je njen del filma, ne njegov.

Ko John zapusti umobolnico, na ulici ves čas vidi ženske, ki ga spominjajo na Madeleine. Toda v resnici nazaj ne želi dobiti nje, temveč svoje dostojanstvo. Želi si, da bi bila Madeleine še vedno živa, saj njena smrt pomeni, da je odpovedal.

Ko sreča Judy, v njej vidi predvsem sredstvo/pot do odrešitve. Začne jo spreminjati v Madeleine, s pričesko in oblačili vred. Z njo celo poustvari prizor pred kaminom, ki je identičen tistemu z Madeleine in deluje povsem neavtentično. Judy zgolj sprejema njegove ukaze, sama pa nima nobene besede.

John kmalu spozna, da je Judy dejansko Madeleine. To spoznanje mu na nek način nudi olajšanje, ker pomeni, da Madeleine sploh nikoli ni umrla. Judy/Madeleine zapelje do stolpa v samostanu in za razliko od prejšnjih voženj, zdaj vozi John. Zdi se, kot da bi se pripravljal na prevzem moči in nadzora, ki mu ju je vzela vrtoglavica.

V samostanu John prisili Judy, da gre na vrh stolpa, kot je to storila Madeleine. Želi namreč še eno možnost, da jo reši. Ko se vzpenja po stopnicah ga znova obide vrtoglavica, v najdaljšem in najbolj intenzivnem prikazu »vertiga« v filmu. Vrtoglavico mu tokrat uspe premagati in s tem »rešiti Madeleine«.

Na vrhu stolpa se John sooči z Judy in kot pravi detektiv razkrinka njeno prevaro, večkrat jo tudi imenuje Madeleine. Ta mu pade v naročje, ga objame in poljubi – toda, oh! V tistem trenutku ju zmoti nuna in Judy pade v smrt. John stopi do roba in pogleda navzdol – šokirano, a obenem precej mirno. Brez kakršnegakoli napada vrtoglavice. Njegov reenactment je očitno deloval in John je presegel svojo »pomanjkljivost«. Ponovno je možat detektiv brez takšne očitne slabosti, kot je vrtoglavica, stvari ima pod nadzorom. In če je zaradi tega morala umreti Judy – no, smola pač.