Ženske avtorice v madžarskem animiranem filmu
Mednarodni filmski festival Animateka že od samega začetka redno prikazuje animirane filme z Madžarske, na letošnji 15. ediciji festivala pa je naši sosedi posvečena tudi večdnevna retrospektiva. Poleg zgodovinskih mejnikov madžarskega animiranega filma smo si lahko ogledali tudi izbor najboljših diplomskih filmov Univerze Moholy-Nagy za umetnost in oblikovanje v Budimpešti (MOME).
Študij animacije na MOME obstaja od 80., a zgodovina madžarskega animiranega filma je veliko daljša; še posebej je cvetela v obdobju od 60. do 80. Po padcu Berlinskega zidu in spremembi režima leta 1989 so se razmere na filmskem ustvarjalnem področju spremenile, nekdaj prestižni državni studio Pannónia je izgubil svojo osrednjo moč in nastalo je več novih manjših produkcijskih hiš. Mladi ustvarjalci so prelomili nekdanjo filozofsko tradicijo madžarskega animiranega filma in inspiracijo začeli črpati iz dogajanja okoli sebe. Svoj glas so v novem tisočletju končno dobile tudi ženske ustvarjalke, kar je z izborom filmov za pričujoči sklop želela pokazati tudi kuratorka retrospektive Anna Ida Orosz.
Med desetimi izbranimi diplomskimi filmi zadnjega desetletja tako prevladujejo ženske umetnice, ki se z različnimi filmskimi prijemi dotikajo podobnih tem: človeška osamljenost, škodljivi odnosi, iskanje svojega mesta v kaotičnem svetu, kot tudi žensko telo in njena seksualnost. Njihove filme prežemata otožnost in temačnost, popačene in stilizirane podobe le redko napolnjujejo barve. Kratki film Dipendenza (2013) Panne Horváth-Molnár prikazuje bizarno harmonijo med velikim in nerodnim hrustom Bubujem in na videz krhko sodelavko Angelo, ki jo grobo prekine prihod postavnega in mišičastega Tulipa. Tolikokrat slišano in videno zgodbo o ljubosumju avtorica z enostavnimi linijami, ki ustvarjajo nesimetrične figure v barvi sepije, spremeni v grotesko z mračnim koncem. Odsotnost besed in ironična uporaba živahne glasbe vse skupaj še potencirata. A za razliko od filma Vez (Kötelék, Judit Wunder, 2016) je ženska tu tista močnejša figura, ki se ne zmeni za srčne bolečine svojega partnerja in se mu z nenapovedanim obiskom v zaporu na koncu še zadnjič posmehne. Ženski lik v Vezi je ravno nasproten – popolnoma nemočen, neodločen in predvsem osamljen. Ženska vsak večer urejena čaka na svojega ljubimca – velikanskega črnega mačka, ki ji predstavlja smisel življenja. Njuno ljubljenje je prikazano kot ekstaza prelivajočih se črt na platnu, igra z rdečo nitjo pa kot nekaj ljubkega. A odnos je popolnoma izkoriščevalski. Ko v nadrealistični podobi na konici svojih las rodi njegove mladičke, jo on zapusti, s tem, ko ji odstriže njene lepe dolge lase, pa jo dokončno poniža.
Skupna točka vseh filmov je nenehno zatekanje k naravi, s katero avtorice izražajo divjo in temačno stran svojih želja. Tudi v Zvoku lizanja (A nyalintás nesze, Nadja Andrasev, 2015) ženska vsak dan skozi okno opazuje sosedovega mačka, in ko ta pogine, jo obišče posebnež z mačjim obrazom. Če je v Vezi in Dipendenzi žensko golo telo v ospredju le v trenutkih ljubljenja, je v Zvoku lizanja ženska golota v središču ves čas, seksualnost v njej pa verjetno raste s še hitrejšo vnemo kot vse rože, ki jo obkrožajo.
Film Ursula (Orsolya, Bella Szederkényi, 2009) za razliko od omenjenih deluje veliko bolj sproščeno. Iskanje svojega mesta v svetu, ko se ti zdi, da je prav vse okoli tebe obrnjeno na glavo, vzame dobesedno – mlada Ursula se nekega dne zbudi in hodi le še po rokah. Tako hendikepirana se sprva ne znajde najbolje, vse bolj se zapira vase in vedno bolj je osamljena. Nekega dne po zapiti noči pa se spoprijatelji z zapuščenim kužkom in v življenju zopet najde smisel.
