Znanstvenofantastične mravlje

Film Faza IV (Phase IV, 1974) je v svoji osnovi že večkrat preigrana znanstvenofantastična zgodba, v kateri se človek sreča z drugo vrsto in se z njo zaplete v spopad. Le da tokrat namesto nezemeljskih bitij in pošasti nastopajo mravlje. Čisto prave, resnične, male mravlje pa na platnu ne izgledajo tako zelo majhne – levji delež filma namreč predstavljajo bližnji posnetki posameznih vrst mravelj, njihovih rovov in kolonij, ki jih je v svoj objektiv ujel fotograf divjih živali Ken Middleham. V filmu na osupljiv način – preko dokumentaristične metode, z glasom v off- u, ter sopostavljanjem resničnih posnetkov mravelj in igranih prizorov – mravlje postajajo počlovečene in zavzamejo osrednjo vlogo v filmu. Sčasoma se izkaže, da so mravlje pravzaprav super inteligentna bitja, ki zaslutijo vsak človeški korak, še preden ga ta izvede, in proti njemu ukrepajo.

Spopad med mravljami in znanstvenikoma, ki se skrivata v polkrožni vesoljski kupoli sredi puščave v Arizoni, se stopnjuje tako vizualno kot tudi zvočno. Vizualno prostranstvo filma priča o tem, da je režiser Saul Bass v prvi vrsti grafični oblikovalec. Scenografijo gradijo geometrijski liki – okrogli rovi, zajeti z mikroskopsko lečo, ki ustvari vzorčasto teksturo, in kvadrasti stebri, ki jih okoli kupole gradijo mravlje. Tudi komunikacija je geometrična; znanstvenika z mravljami komunicirata preko črt, kvadratov in krogov. Panoramske posnetke puščave pa zaznamuje okroglo zahajajoče sonce. Zvok, ki je sprva nekakšna mešanica kitarske glasbe in hreščečega sporazumevanja insektov, kmalu preide v nenavadno elektronsko zvočnost, ki ustvari tesnobno vzdušje.

Poraja se vprašanje meja in etičnosti znanstvenega raziskovanja. Na eni strani imamo norega, nemoralnega znanstvenika dr. Ernesta Hubbsa (Nigel Davenport), ki manično poskuša priti resnici do dna, ne glede na postranske žrtve, četudi so to ljudje. Znanost zlorablja, da bi mravljam dokazal superiornost človeške rase. Ko ugotovi, da temu morda ni tako, svoje delovanje usmeri v njihovo iztrebitev. Nasprotno je njegov znanstveni sodelavec James Lesko (Michael Murphy) umirjen, premišljen in z občutkom za soljudi, a zato nič manj predan svojemu delu. Preko matematike kot univerzalnega jezika poskuša komunicirati z mravljami, jih razumeti in premostiti prepad med vrstama.

Konec filma na nek način pokaže na takšno meditativno premostitev, predvsem pa na metafizično združitev moškega in ženske. Vendar to ni konec, ki ga je predvidel režiser. Izgubljeni izvirni konec (dostopen na YouTube-u) je precej zgovornejši, saj v njem mravlje nadvladajo svetu. Vizualno spominja na surrealizem dvajsetih let 20. stoletja, deluje kot nekakšen psihedeličen videospot.