Zombi epidemija

S kultno klasiko Zombi 2 (Zombie Flesh Eaters, 1979) je italijanski režiser Lucio Fulci postal ena izmed najpomembnejših figur zombijskega podžanra grozljivke. Ime filma je lahko zavajajoče, saj v resnici ne gre za nadaljevanje. V Italiji so namreč Zoro živih mrtvecev (Dawn of the Living Dead, 1978) Georga Romera distribuirali pod naslovom Zombi, zato je moral Fulci svojemu dodati dvojko. Ob premieri Romerove klasike so Zombi 2 že snemali, filma pa si razen žanrske in tematske istovetnosti po zgodbi nista prav nič podobna.

V New York pripluje jadrnica, ki se ne odziva na sporočila obalne straže. Zdi se, da je zapuščena, nato nastopi predvidljiv trik za strašenje gledalcev – iz podpalubja skoči ogromen zombi. Ker policija ne zna pojasniti dogodkov, kapitan ladje pa je še vedno pogrešan, se njegova hči Anne Bowls (Tisa Farrow) skupaj z novinarjem Petrom Westom (Ian McCulloh) odpravi raziskat nenavaden primer in poiskat svojega očeta. Poizvedovanje ju pripelje na zemljevidu neoznačen mali karibski otok Maloot, kjer stvari kmalu uidejo izpod nadzora. Za epidemijo, nepojasnljivo tamkajšnjemu zdravniku, zboli večina prebivalcev, iz starodavnih grobov vstanejo še španski konkvistadorji in začne se boj za preživetje.

Kljub nizkemu filmskemu proračunu sta kostumografija in scenografija dovršeni. Maske so prepričljive, tako imajo npr. iz grobov vstali španski mrtveci v očesnih luknjah čisto prave črve. Za statiste so uporabili klateže in pijance, ki so izvrstno ujeli počasno in okorno gibanje živih mrtvecev. Ne manjka nasilnih prizorov, v katerih se zombiji hranijo s človeškim drobovjem, v velikem planu jim iz ust polzi gosta kri. Kamera pogosto pokaže tudi njihovo perspektivo, iz katere spremlja histerične ljudi, ki se med begom ozirajo po nagnusnih, na pol gnilih pošastih.

Zombi 2 od povprečnega zombi filma ne odstopa le po svojem izredno nazornem prikazu težko prebavljivih podob, ampak vsebuje tudi nekaj izvirnih prizorov. Tak je na primer že skoraj komičen prizor podvodnega boja med zombijem in morskim psom, za katerega so uporabili pravega morskega psa, s katerim se je v kostumu boril dreser. Drugi tak prizor, ki je v nasprotju s prvim veliko bolj gnusen, je znameniti prebod očesa, ki v počasnem posnetku od blizu prikaže, kako oko pod pritiskom odlomljenega lesenega kola poči, v spomin pa prikliče Andaluzijskega psa (Un chien andalou, 1929). Ravno predrtje očesa je v Veliki Britaniji vzbudilo vsesplošno ogorčenje med nasprotniki grozljivk in pristal je na listi filmov s prepovedano distribucijo pod zloglasnim imenom Video Nasties. Projekcije so bile cenzurirane, nasprotniki pa so njegovo podobo uporabili za kampanjo proti grozljivkam.

Pomembna je tudi glasba, za katero je zaslužen Fabio Frizzi, ki še danes ustvarja filmsko glasbo za grozljivke. Je zelo razgibana, slikovite prikaze karibske narave spremlja tradicionalna otoška ritmična glasba bobnov, pomešana s skrivnostnim vudu petjem, ki vzbuja srhljivo vzdušje. Ob zombi napadih se pojavi visoka rezka glasba, ki še poudari paniko in strah protagonistov, nekajkrat jo zamenja ritmična plesna elektronika, ob kateri prizori bolj kot na grozljivko spominjajo na Thriller Michaela Jacksona. S zombijeve perspektive se srhljivim tonom pridruži še glasno globoko dihanje, kar poveča suspenz prizorov, v katerih opazovani ne ve, da nanj preži krvoločna pošast.

Izvor vstajenja mrtvecev ni nikoli razkrit, znanstvene razlage ni, zato mnogi krivijo vudu. Vendar je iskanje vzroka postransko, film se osredotoča predvsem na eksplicitne prikaze trganja, trenja, zažiganja, grizenja in razčetverjenja teles, bodisi človeških ali zombijevskih. Ravno zato se je Zombi 2 v zgodovino zombijad zapisal kot ena izmed najbolj neprebavljivih, a hkrati uspešnih nizko proračunskih grozljivk.