Zombi – suženj smrti ali življenja?

Vudu (I Walked with a Zombie, 1943) prevprašuje trpljenje v povezavi z življenjem in smrtjo. Klasik Tourneur s sekvencami vsakdanjega življenja in osebnimi izpovedmi sužnjev izpostavi nasprotje med trpljenjem temnopoltih sužnjev in »zasužnjenostjo« lepe belke. Jessica je ujeta med življenje in smrt. Na otoku živi s svojim možem in njegovim polbratom, med katerima je razdvojena, s čimer povzroči kateri družine. Otočani razloge za njeno stanje pripisujejo vuduju, nekateri menijo, da je zblaznela, spet drugi verjamejo zdravniški razlagi, da je utrpela tropsko vročico.

Film prikaže zombija, ki se od novejših upodobitev te kreature razlikuje v vsem razen v dejanski definiciji – da gre za človeka ki je mrtev, a živi. Zombija, mlada bolna Jessica in suženj Carrefour, sta si podobna – se ne odzivata, delujeta, kakor da nista prisotna.

V nasprotju z Jessico se zdi Carrefour skoraj naraven. Skozi njiju se zdi, da režiser primerja sodobni, moderni svet s primitivnim in tradicionalnim karibskim otokom, kjer domorodci verjamejo v nadnaravnon – bogovi govorijo skozi obsedene vudu vernike z divjim pogledom, plesalci pa se bosonogi v transu vrtijo ob zvokih bobnov, ki opozarjajo na mističnost dogajanja.

Simbol  Sv. Sebastjana oziroma Sv. Boštjana, ki se v filmu pojavi kot okras, kip pri vhodu na posest Hollandovih, je bil rimski vojak, kristjan, zaradi česar ga obsodijo na smrt in razglasijo za mrtvega. A preživi. Kot pravi zombi. Z vstopom mučenca v zgodbo se izlušči za današnji čas nekonvencionalno vprašanje trpljenja živih mrtvecev, ki so v sodobni kulturi smatrani zgolj kot površinsko negativni antagonisti, ne pa trpeči posamezniki, ujeti med svet živega in svet mrtvega. Kip sv. Boštjana je prej služil kot dekor premca ladje, ki je vodila sužnje v prisilno delo; tako se metafora sv. Sebastjana združi s trpljenjem sužnjev in postavi vprašanje:  Ali je bolje živeti trpeče življenje brez smisla ali umreti?