Žrtve z odgovornostjo
Lahko slepiš vse ljudi za nekaj časa ali nekaj ljudi ves čas, ampak ne moreš slepiti vseh ljudi ves čas.
Abraham Lincoln
Lincolnov citat predstavlja rdečo nit dokumentarnega filma Waldheimov valček (Waldheims walzer, 2018) in ni čudno, da ga je Ruth Beckermann uporabila kot začetni citat. Film se prične v Avstriji s črnobelimi posnetki demonstracij proti predsedniškemu kandidatu Kurtu Waldheimu. Tresoč posnetek množice protestnikov je izgubljena in ponovno najdena kaseta z avtoričinim pogledom na protest, pri organizaciji katerega je sama sodelovala. To pojasni avtoričin glas, ki prevzame vlogo pripovedovalke.
Med tem, ko v svetovni politiki odzvanja sovražni govor in se na oblast vzpenjajo desne vlade z močnimi retoriki, se avtorica posveti polpretekli politični zgodovini Avstrije. Leta 1986 je za avstrijskega predsednika kandidiral Kurt Waldheim – retorik, ki mu je ljudstvo zaupalo. Waldheim se je v politiki uveljavil kot avstrijski zunanji minister in generalni sekretar Organizacije združenih narodov. Med volilno kampanjo se je soočil z javnim razkrivanjem svoje vojne preteklosti.
Film beleži njegovo politično udejstvovanje med letoma 1972 in 1992. Avtorica z zaporedjem izsekov posnetkov, pridobljenih iz mednarodnega arhiva – intervjuji, Waldheimovimi govori, konferencami Svetovnega judovskega kongresa in zasedanji Organizacije združenih narodov –, pove zgodbo o volitvah, ki so na noge postavile ne samo Avstrijce, ampak celotno zahodno javnost. Filmu kljub pretežnemu osredotočanju na Waldheima uspe analizirati sesutje največje avstrijske povojne iluzije, da so bili velika žrtev nacistične Nemčije. Prikaže vzpon civilne družbe, ki kritizira ideal Avstrije in spodbuja priznanje krivde v 2. svetovni vojni.
Beckermann skozi film odšteva dneve do volitev in kopiči posnetke zgodb, ki pričajo o Waldheimovih lažeh, prevarah, saj na dan prihajajo dokumenti o njegovi vpletenosti v vojne zločine na Balkanu. Film prikaže njegove odgovore na obtožbe, v katerih zanika kakršnokoli vpletenost v nacistične organizacije in se dogodkov izpred štiridesetih let ne želi spominjati. Nizanje posnetkov polemik in odgovorov ustvari kontradiktoren dialog med konfliktnima stranema. Prikaz porasta antisemitizma, sovražnosti, zanikanj, demonstracij, odpora do tujega vmešavanja v avstrijsko politiko se konča z Waldheimovo zmago na volitvah. Po tem dogodku je večina držav pretrgala diplomatske stike z Avstrijo, Waldheimu pa je bil prepovedan vstop v ZDA. A novi avstrijski predsednik se je kljub izolaciji in množičnim demonstracijam trdno zasidral na nov položaj za vseh šest let predsedniškega mandata.
Avtorica v film vnese del svoje zgodbe, saj pripoveduje o udeležbi na demonstracijah proti Waldheimovim lažem in jasno izrazi mnenje o situaciji leta 1986. Hkrati predstavi svoj velik dvom, saj je bila kot aktivistka in filmska ustvarjalka razpeta med transparentom in kamero. Film je opomin na to, da se zgodovina lahko ponovi oziroma, se že ponavlja.