Analiza filmov Kino kluba Split

Kratke eksperimentalne filme iz 60., ki jih je v Slovenski kinoteki predstavila Sunčica Fradelić, kuratorka Kino kluba Split, povezuje določena atmosfera.

V Monologu o Splitu (1961–62) Ivan Martinac prikaže takratni Split s hitro menjajočimi se kadri. Zajel je veliko vsakodnevnih prizorov mesta, kot so sprehajanje ljudi po ulicah, ležanje na plaži itd. Pogosti bližnji in veliki plani razgrnejo zasebni prostor posameznika na platnu. Daljni plan se pojavi kot pogled z balkona na ulico in prikaže, kako domačini hitijo po opravkih. Bližnjemu planu večkrat sledi veliki plan iste osebe, s čimer film ustvari občutek raziskovanja mesta z daljnogledom.

V Po potopu (1967) Vjekoslav Nakić asinhrono izgovarja izbrane stavke iz Camusovega romana Tujec. Njegov miren in monoton glas spremlja podobo subjekta, ki leži v travi in razmišlja. Vsebina tega govora zarisuje celotno atmosfero. Film zbudi melanholičnost, po drugi strani pa tudi svobodo in občutek miru.

Caffe Manon (1967) Ranka Kursarja prikazuje delo natakarice v nekdanji kavarni Manon v Splitu. Najprej film spremlja glasba, potem pa glasba utihne in gledalca vrže v surovo resničnost kavarniškega dela. Natakaričino življenje opisujejo mednapisi, ki povedo, koliko je stara,  na kocu se pojavi “to ni za vedno,” nanašajoč se na njeno službo, ki ponazori njeno upanje pa tudi strah pred tem, kako se bo njeno življenje odvijalo v prihodnosti.

Deževno – nedolžna sobota (1965) Lordana Zafranovića postreže z mladim parom, ki v deževnem jutru poležava v postelji. Ženska in moški si izmenjujeta besede, ki jih ne slišimo, ampak beremo v mednapisih. Gre za nepovezano izmenjavo besed ali pa trenuten tok misli, ki ne deluje skladno s podobo, ustvarja pa poetičnost.